Kinderland

Liliana Corobca se je rodila leta 1975 v Moldaviji. Po študiju na Fakulteti za filologijo Moldavske državne univerze v Kišinjovu je leta 2001 doktorirala iz humanistike na Univerzi v Bukarešti. Kot avtorica in urednica se je ukvarjala z medvojnim romunskim romanom, protikomunističnim izseljenskim gibanjem in komunistično cenzuro. Za odlomek iz njenega najuspešnejšega romana Kinderland je leta 2014 prejela kristal Vilenice, leto kasneje pa je tej ugledni mednarodni nagradi sledila slovenska izdaja romana, ki je v prevodu Aleša Mustarja izšla pri založbi Modrijan. Tako je Liliana Corobca postala znana tudi med slovenskimi bralci.

Moldavija, ki leži med Romunijo in Ukrajino, velja za najrevnejšo evropsko državo. Njeni prebivalci množično zapuščajo svoje domove in odhajajo v tujino za boljšim zaslužkom, doma pa ostajajo njihovi otroci, ki odraščajo prepuščeni sorodnikom, sosedom in samim sebi. Z romanom Kinderland, ki je postavljen na moldavsko podeželje in govori o treh prav takšnih otrocih, je Liliana Corobca vznemirljivo popisala ta pereči problem moldavske družbe. Pripovedovalka zgodbe, dvanajstletna Cristina, mora postati mama sebi in bratoma, potem ko sta starša odšla s trebuhom za kruhom v tujino.

Odrska priredba romana, ki jo je po romanu Liliane Corobca napisal Andrej Jaklič, stavi na igriv in odrsko poraben dogajalni okvir. V življenje Cristine in njenih bratcev, osemletnega Dana in štiriletnega Marcela, namreč vstopamo skozi igro iz naslova romana, ki v gledališkem kontekstu dobi povsem nove razsežnosti. »Mislila sem, da Kinder pomeni ›jajce‹,« razmišlja sestra in »mama« Cristina. »Potem nam je neki otrok iz tujine povedal, da pomeni ›otrok‹, in nas naučil igrico kinderland, v kateri imajo otroci vloge starejših.« Dramatizacija sledi toku romana, vendar njegova poglavja zgošča in prepleta, jih prevaja v dialog in prilagaja pravilom igre v igri. Na ta način vzpostavi zanimivo odrsko zgodbo o treh otrocih, ki v vlogah odraslih delijo vsakdanje radosti in skrbi, skrbijo drug za drugega, premoščajo pasti odraščanja in hrepenijo po vrnitvi svojih staršev.

 

»Jajce, igra, obred« (po članku Petre Pogorevc  iz gledališkega lista uprizoritve)

Pripovedovalka romana Kinderland, dvanajstletna Cristina, je že več let mama sebi in mlajšima bratoma, čeprav je sama še otrok. Tačas ko se skozi vsakdan prebijajo, kakor sami pač najbolje vejo in znajo, se njihova oče in mama vsak na svojem koncu sveta zapleteta v začaran krog emigracije. Odsotnost staršev se iz leta v leto podaljšuje, razdalja med njima in tremi otroki pa veča. Staršema ne uspe zaslužiti dovolj denarja, da bi lahko ponovno sestavila razbito družino ter ji omogočila dostojno skupno življenje, otroci pa se od njiju odtujijo, ker so bili prisiljeni razviti lastne strategije preživetja. Od odraslih sorodnikov v vasi živi samo njihova babica, ki pa ni več zmožna skrbeti zanje, saj je zdravstveno povsem opešala. Pravzaprav potiho čakajo na to, da bo umrla, ker bo njena smrt vsaj za kratek čas pripeljala starše nazaj domov. Podobnih zgodb je v Moldaviji, ki velja za najrevnejšo evropsko državo, veliko. »Vsaka vas v Moldaviji je vas otrok, vsa država …« nam poroča Cristina. »Še posebej, če sem prištejemo tudi starejše, ki so se pootročili. Normalni, zdravi, za delo sposobni moški in ženske so danes redkost, manjšina. Moldavija otrok. Zelo lepo se sliši. Gradimo svetlo prihodnost za naše otroke. Drži, le da jo gradimo v Španiji, Italiji, Rusiji, ker smo na Češkem že vse zgradili in zidarjev ne potrebujejo več. V Španiji je zavladala kriza. Otroci, ki imajo starše v Španiji, so je bili veseli. Kriza – magična beseda, ki pomeni vrnitev staršev domov k otrokom, le da se ni vrnil nobeden.«

Naslov romana po eni strani izrecno napotuje na dejstvo, da v vasi živijo samo še otroci in starci. »Profesorica zemljepisa nam je za domačo nalogo naročila, naj naredimo zemljevid naše vasi in vanj napišemo države, v katere so odšli delat naši ljudje,« o tem pravi Cristina. »Za vsakega iz naše vasi ali pa samo za naše starše ali sorodnike. Potem smo pri uri povedali, kar smo vedeli, ona pa je na tablo napisala vse države. Iz naše vasi samo v Afriko ni odpotoval nihče.« Po drugi strani se naslov romana ironično podaljša v naziv igrice, s katero si otroci v vasi krajšajo dolge dneve. Navezuje se na potrošna Kinder jajčka, ki pa jih ne dobijo od staršev, ampak iz humanitarnih paketov. Ni zanemarljivo, da je pred tem pakete nekdo že odprl, tako da v Cristininem ravno jajca iz čokolade sploh ni bilo. Otroci v vasi se igrajo kinderland v šoli in doma, »velikega« in »malega«, s tem vstopajo v vloge odraslih in kompenzirajo njihovo odsotnost.

Toda kljub vsemu povedanemu Liliana Corobca na vprašanje, ali je z romanom želela v prvi vrsti podati družbeno angažirano izjavo, odgovarja samo deloma pritrdilno. »To zame ni bilo edino pomembno. Migracije so seveda problem, ki je močno prisoten in aktualen v Evropi in svetu, toda še bolj odločilen vzgib za pisanje je bil zame najbrž ta, da sem z njim želela zapolniti praznino, ki jo v sebi čutim, ker še nimam otrok. Želim si jih, a se mi želja še ni izpolnila.« Kinderland je, naj se zdi še tako presenetljivo, kljub težavnosti in brezizhodnosti položaja otrok, katerih surovi vsakdan opisuje, hkrati tudi poklon otroštvu, njegovi vitalnosti, igrivosti, odpornosti in domišljiji. Prizori v romanu neredko zabolijo ob misli, s čim vse se kot starejša sestra in nadomestna mama sooča komaj dvanajstletna deklica ter kako je pri tem prepuščena sama sebi. A njena presoja, iznajdljivost in pogum nam obenem jemljejo sapo: »Ko se začneš učiti, dobiš samo rešitve za raznovrstne situacije od tu do tu, toda življenje nima natančnih razmejitev, in ker vsi ljudje ali živali ne delujejo po istih pravilih, nastanejo težave, šumi v komunikaciji. Ljudje ne razmišljajo več, marveč se odgovore učijo na pamet.«