Jacques je čudak in nehvaležni sin, ki zavrača osnovne življenjske ideale, rituale in najljubša načela svojih staršev. Mama Jacques in Oče Jacques (vsi člani družine namreč nosijo ime Jacques) se v želji po nadaljevanju vrste dogovorita za poroko z Roberto. Deklica je primerljivo uglednega rodu …

Po dolgem in vztrajnem pritisku cele družine se Jacques vda v usodo in poroči z Roberto. A proti pričakovanju in željam obeh družin se Jacques in Roberta posledično zapleteta v iskren in pristen ljubezenski odnos. Njuna čustva družini sprejmeta kot nezaželena, saj ta ne dajejo nobenih konkretnih rezultatov: prihodnost pa je vendar le v reprodukciji in konformističnem prilagajanju normam in zahtevam vrste!

Ionescova absurdna enodejanka nadvse duhovito problematizira konflikt generacij, tradicijo, proces osvobajanja in osamosvajanja, družino kot osnovno družbeno celico in tako izvor pritiska, programiranja identitete in predestiniranosti usod. Ionesco kombinira komično in strašljivo, resno in lahkotno, banalno in nenavadno, besedilo preveva nadrealističen in absurden humor, jezik razpada in izgublja funkcijo pomena.

Iz gledališkega lista

»Jacques je najprej družinska drama oziroma parodija družinske drame. Lahko bi bila moralka.« Eugène Ionesco

O avtorju

Eugène Ionesco (Romunija, 1909–Pariz, 1994)

Vodilni predstavnik dramatike absurda se je rodil v Romuniji, živel pa v Parizu. Njegovo otroštvo so zaznamovale tudi lutkovne predstave v pariškem parku Luxembourg, čeprav je kot odrasel do gledališča zavzel skoraj sovražno stališče. Francosko literaturo je študiral v Bukarešti na najstarejši univerzi Colegiul Naţional Sfântul Savado ter postal učitelj francoščine in literarni kritik. Pred vojno se je z ženo preselil v Pariz, kjer je zaradi II. svetovne vojne tudi ostal in dobil francosko državljanstvo. V začetku petdesetih let se je zapisal med najpomembnejše dramatike 20. stoletja in ob Beckettu postal utemeljitelj dramatike absurda. Njegovo kritično stališče do tedanjih gledaliških praks je vplivalo na razvoj novih dramskih in uprizoritvenih načinov. Njegovo prvo in še danes najuspešnejše delo je Plešasta pevka (La Cantatrice chauve), svetovno slavo pa je leta 1960 doživel z uprizoritvijo Nosorogov (Les Rhinocéros).