Trilogija:
Spodnjice (Die Hose, 1911) Meščanska veseloigra
Snob (Der Snob, 1914) Komedija
1913 (1913, 1915) Igra v treh dejanjih

Uprizorili bomo prve tri iz cikla šestih satiričnih iger, ki jim je avtor dal skupni naslov Prizori iz junaškega življenja meščanov. Gre za komedije o treh zaporednih generacijah družine Maske.

Kratka vsebina 

Uprizorili bomo prve tri iz cikla šestih satiričnih iger, ki jim je avtor dal skupni naslov Prizori iz junaškega življenja meščanov. Gledališki poznavalci znameniti sklop imenujejo Maske Trilogie, torej trilogija o rodbini Maske. Gre za komedije o treh zaporednih generacijah.

V prvi (Spodnjice) spoznamo Theobalda Maskeja (Jure Henigman), ustanovitelja rodbine. Ta je uradnik srednjega sloja, samozadovoljen, udobno živeč, filistrski, uspešen v svoji mali in previdni ambicioznosti. Njegova žena Luise (Tina Potočnik) je njegovo nasprotje, prikupna sanjačica brez pravega posluha za realnost. Najdemo ju v trenutku velikega razburjenja: med sprehodom po glavni ulici se je Luise Maske razrahljala vrvica na spodnjicah in mimoidoči so za hip lahko ugledali intimni kos obleke, ki je zdrsnil navzdol in pokukal izpod plašča … Theobald je prepričan, da pohujšljivi prizor pomeni konec njegove kariere ter začetek vsesplošne sramote in propada. A zgodi se povsem drugače …

Druga od komedij (Snob) nam predstavi sina zakoncev Maske. To je bogati Christian (Matej Puc), novopečeni industrialec, povzpetnik, hladen in premočrten človek. Spoznamo ga v trenutku vsesplošnega napredovanja: poroka z grofico Marianne (Viktorija Bencik Emeršič) bo njegovi kapitalistični vrednosti dodala aristokratski naziv. V povzpetniški ihti mladi Christian odmetava vse, kar bi lahko motilo novo pridobljeno nobleso. Izplačati in odposlati v drug kraj (predlaga Bruselj!) želi celo lastne starše. A Theobald Maske se z leti ni dosti spremenil; sinovo nezaslišano ponudbo obrne v svoj prid …

Zaključna igra (1913) pa prikazuje Christiana na stara leta; mogočnega, socialno vplivnega, neznansko bogatega. A Christian je zdaj bolan, počasi odhaja. Njegovi trije otroci, dediči velikega bogastva, pa so podoba prave snobovske blaziranosti. Rod industrialcev, bankirjev, poslovnežev, a slabo organiziranih, nesposobnih, smešno neresnih, egoističnih, poslovno škodljivih, arogantnih. Vse drsi iz rok, vse z veliko naglico propada …

Kljub komedijskemu kontekstu je sporočilnost trilogije dovolj jasna, da režiserju in ekipi najbrž ne bo težko vzpostaviti pomenskega mostu med letnicama 1913 in 2013.

Svetlana Slapšak v gledališkem listu uprizoritve o vzporednicah med letoma 1913 in 2013

Slapšakova je poleg časovne vzporednice med časom Sternheimove trilogije in letom 2013 potegnila tudi vzporednico med Sternheimovo rodbino Maske in Krleževo dramo o Glembajevih. Avtorja tematizirata družbeni razred, edini v zgodovini, ki se ga je kultura lotila tako množično in sistematično ter s tako kritično strastjo – malomeščane oz. buržoazijo. Oba sta svojo trilogijo umestila v leto 1913. Ali obstaja možnost, da sporočilo razberemo in razumemo tudi sto let pozneje? Tukaj je nekaj vzporednic Svetlane Slapšak.

– Malomeščani Carla Sternheima so navdušeni nad vsemi novodobnimi izumi, informacijsko tehnologijo tistega časa (avtomobil, film, radio, fotografija). Ne zavedajo pa se, da bodo vsa ta sredstva olajšala vojno in pobijanje. Vsa ta tehnična čudesa, ki so nam lajšala življenje v zadnjih desetletjih, so služila tudi uničevanju naše privatnosti, naših identitet.

– Malomeščani Carla Sternheima so popolnoma brez hipokrizije. Brez sramu, refleksije in strahu premišljujejo samo o svojih ciljih, ki so vpisani izključno v koristoljubje, egoizem in samozadostnost.

– Malomeščani Carla Sternheima sovražijo druge in o njih gojijo stereotipe. Zadeve se spreminjajo šele, ko lahko izkoriščajo druge (izbrisani, azilanti, imigranti …).

– Malomeščani Carla Sternheima se radi bahajo z znanjem, ki je površno. Zaradi tega si ne dovolijo stika z nobeno skupino, ki v znanju išče in najde svoj smisel. Verjamejo, da znanje lahko služi samo sestavljanju imaginarijev, ki jim ustrezajo – še posebej, če ob tem zaničujejo druge. Popolna relativizacija verskega sistema je samo znak globljega prezira miselnosti.

Osnovna oblika treh iger je pravzaprav vodvil, ki se logično začne z »gatami dol«. To je osnovna dramska akcija komedije.

Carl Sternheim (1878–1942)

Sternheim, ki je zaslovel zlasti kot kritik meščanstva, je seveda dobro poznal, kar je kritiziral, in sicer od znotraj, tako v dobrih kot v slabih časih, saj – ne glede na revščino ali bogastvo – tega sloja nikoli ni zares zapustil: revščina obubožanih staršev ga ni pahnila med proletarce, bogastvo druge žene pa ga ni povzdignilo med aristokrate. Morda je bila njegova kritika meščanstva zato še bolj zajedljiva, tako da je leta 1917 načrtoval celo Enciklopedijo za ukinitev meščanske ideologije (Enzyklopädie zum Abbruch bürgerlicher Ideologie), vendar je leto kasneje izšla le Prva stran (Erste Seite). V jedru Sternheimove kritike je vprašanje razmerja med ideologijo in individualizmom. Nasproti meščanski ideologiji, ki duši s plišem, stoji svoboden, ustvarjalen in dejaven posameznik, umetnik, intelektualec.

Prav zato je verjetno nemški pisatelj in literarni znanstvenik W. G. Sebald v neki svoji študiji zapisal, da je bil Sternheim sicer kritik meščanstva, ampak tudi njegova žrtev. Ko beremo Sternheimova dela, se zazdi, da se v njih prepleta vse, kar se je na začetku 20. stoletja dogajalo v umetnosti, literaturi, filozofiji in drugih humanističnih vedah. Poleg tega se navezuje na preteklost in anticipira prihodnost. Na Sternheimova dela so vplivali tudi sodobniki. Opazimo lahko vplive naturalistične dramatike, bulvarske komedije, dekadence in esteticizma, konverzacijske drame in seveda ekspresionizma. Sternheimove igre s svojo grotesknostjo v nekaterih odlomkih že napovedujejo dramo absurda.