Starejša Ana in mlajša Bela si že dve leti in pol delita pisarno uspešnega podjetja, vendar druga o drugi ne vesta skorajda ničesar.

Svoje delo opravljata vestno, profesionalno, celo preveč zavzeto, zaradi česar sta njuni zasebni življenji v razsulu. Izgubljeni, osamljeni in izčrpani od dela, odnosov s sodelavci in prikrite medsebojne tekmovalnosti izgubljata sebe ter se – ko njuni strahovi in obramba pred njimi prevzamejo obliko agresivnosti, prepotentnosti in arogance – pogosto zneseta druga nad drugo. Ko Ana po treh desetletjih dela v podjetju dobi odpoved, njun nenehno napeti medsebojni odnos doseže vrhunec. Po plazu pikrih besed, žaljivk, očitkov, obdolžitev in izmišljenih telefonskih pogovorov, s katerimi želi Ana dokazati, da si jo moški še vedno želijo, se zbližata, iskreno bodrita druga drugo in si priznata, da je njuno življenje bolj klavrno, kakor ga skušata prikazati druga pred drugo ter pred sodelavci in nadrejenimi. Po Aninem odhodu Bela ostane sama in se, ker za Ano niso našli zamenjave, utaplja v delu, vse dokler v pisarno znova ne vstopi moški, vzdrževalec v podjetju, ki ji da možnost, da skupaj pobegneta iz začaranega kroga vsakdanjika.

Naslov Premovićevega dramskega pisanja namiguje, da so videzi, s katerimi skušamo prikriti svoje slabosti, podrejeni klišejem, zato sta si Ana in dve desetletji mlajša Bela tudi podobni. Vendar bolj kot o podobnosti je Indigo, ki v svoji trpkosti ne skriva duhovitih, vendar kot britev ostrih dialogov, zgodba sodobne ženske; je drama o njeni vpetosti v družbo in pravi identiteti, ki se v razpetosti med kariero, zakonom, materinstvom, prijateljstvi in občasnimi ljubezenskimi pobegi skriva za videzom ambiciozne, sposobne, močne in uspešne ženske.

Igralec, dramatik in scenarist Duško Premović (1964) je dramsko besedilo Indigo napisal leta 2006, bralno uprizoritev z naslovom Carbon Copy je doživelo lani v t. i. TUTA Theatre v Chicagu, krstno pa je bilo uprizorjeno avgusta lani na festivalu Grad teatar v Budvi (Črna gora).