Kratka vsebina in ozadje

Kaj je resnična ljubezen? Kako veš, ali si jo kdaj izkusil? Kdaj razmišljati o njej, če ne v trenutkih, ko z gotovostjo veš, da je na tvoja vrata potrkala smrt? In kaj je tisto, kar je nujno povedati ljubljeni osebi v trenutkih, ko jo za vedno zapuščaš? Ruski dramatik Ivan Viripajev, ki smo ga v Mestnem gledališču ljubljanskem leta 2011 spoznali ob uprizoritvi njegove drame Kisik, nam v svojem najnovejšem delu predstavi dva tesno povezana zakonska para v jeseni življenja, osupljivo zaplete njune medsebojne odnose ter nam v pretres ponudi intrigantno dramsko zgodbo o ljubezni, zvestobi in (samo)prevari.

Kljub resnim temam, s katerimi se obsesivno ukvarjajo vsi štirje dramski junaki, je igra napisana na komunikativen, sugestiven in neznansko duhovit način. Ivan Viripajev je mojster sodobne dramske pisave; v Iluzijah (melo)dramsko strukturo igre preplete s poetično refleksijo, hitre in gibke dialoge z liričnimi izpovedmi, uprizorjeno dejanskost pa z njenimi številnimi možnimi vzporednimi svetovi. Ker se v enaki meri posveča raziskavi izbrane teme kot možnostim gledališkega medija, se tudi iluzije iz naslova nanašajo tako na nedosežni ideal junakov kot na princip njihovega odrskega uprizarjanja. Uprizoritev te igre je vsekakor izziv, ki obeta vznemirljivo gledališko izkušnjo.

O avtorju

Ivan Viripajev je najvidnejši predstavnik mlade, doma in na tujem uveljavljene generacije ruskih gledaliških ustvarjalcev. Deluje kot dramatik, scenarist, gledališki in filmski režiser, igralec in umetniški direktor gledališča Praktika v Moskvi.

Rodil se je leta 1974 v sibirskem mestu Irkutsk, kjer je leta 1995 diplomiral iz igre. Tri leta je deloval predvsem kot igralec, nato pa leta 1998 vpisal študij režije na moskovskem Gledališkem inštitutu Borisa Ščukina. Leta 2005 je ustanovil agencijo za umetniške projekte Kisik, leta 2006 pa postal umetniški direktor novonastalega gledališča Praktika. Režiral je več filmov (Evforija, Kisik,Ples Delhi) in napisal več filmskih scenarijev.

Njegove dramske igre prevajajo in uprizarjajo po vsem svetu. Zanje je prejel več nagrad, med drugim tudi zlato masko, ki je največje gledališko priznanje v Rusiji. Med najvidnejše sodijo Sanje (1999), Kisik (2003), Geneza št. 2 (2004), Julij (2006) in Iluzije (2011). 

 

V odlomkih iz tonskega zapisa pogovora, ki smo ga v gledališču s pomočjo Zlate mreže organizirali v času vaj, sodelujejo Martina Kralj, Mirko Janković, Vera Snoj in Veronika V. Klemenčič. Za prijaznost in pomoč se jim iskreno zahvaljujemo.
Hvala tudi Martinu Vrtačniku za koreografijo prizora otroške zabave in Gašperju Tiču za pomoč pri izboru iluzionističnih trikov.
V uprizoritvi smo uporabili odlomka iz pesmi Brez ljubezni mi živeti ni Moni Kovačič in Hallelujah Leonarda Cohena.