Samotno bivališče nekje v gozdu blizu meje. V njem živita mlada ženska (Viktorija Bencik) in njen skrivnostno bolehni mož (Gregor Čušin). Na prvi pogled sta revna in skromna, v resnici pa kar precej premožna in zvita. Nekje v hiši je skrit zaklad, pridobljen s tihotapljenjem. Misel na bogastvo in skorajšnjo selitev v mesto spravlja mlado ženo v dobro voljo in ji izpolnjuje sicer prazne, enolične in samotne dni. Nenadoma se pojavi nov komandant carinskega prehoda in z njim nov načrt: k zakoncema bo poslal čednega graničarja (Jurij Drevenšek), ki naj zapelje žensko in ji izmami podatke o skrivnem premoženju. Mož pa svojo družico prav presenetljivo nagovarja k nasprotnemu: ona naj s svojo privlačnostjo ulovi in ukroti graničarja.

Nevarno poigravanje z ljubeznijo in erotiko se tako začne. Zgodba seveda prestopi načrtovane okvire ter z nepričakovano silovitostjo spremeni usodo vseh treh vpletenih, jih dobesedno vsrka in popolnoma spremeni.

Gre za napeto ljubezensko zgodbo s pridihom kriminalke, napisano v psihološko rafiniranem poetičnem slogu.

O avtorju

Karl Schönherr je na začetku dvajsetega stoletja poleg Arthurja Schnitzlerja veljal za najuspešnejšega avstrijskega dramatika. Glavni razlog za enačenje Karla Schönherrja in Arthurja Schnitzlerja je bila njuna na prvi pogled najbolj opazna biografska paralela – oba sta bila zdravnika, oba sta študirala medicino na dunajski univerzi, in to celo pri istih profesorjih. Za literarno kritiko pa sta kljub poklicni vzporednosti že od vsega začetka veljala za antipoda. Arthur Schnitzler (uživač in predstavnik velemestne dekadence) in Karl Schönherr (kleni ljudski dramatik) se nista pretirano menila za kulturnopolitična nasprotovanja, v katera ju je silila kritiška javnost.

Karl Schönherr se je rodil 24. februarja 1867 v Axamu na avstrijskem Tirolskem. Leta 1872 se je družina preselila v južnotirolski Schanders. Maturiral je leta 1886 v Bolzanu in po dveh semestrih študija germanistike na univerzi v Innsbrucku začel študirati medicino. Leta 1891 se je preselil na Dunaj in leta 1896 na tamkajšnji univerzi iz medicine tudi diplomiral. Že med študijem je objavljal večerniško prozo in pesmi v tirolskem narečju. Prvi njegovi knjigi sta izšli leta 1895.

Njegova prva drama Juda s Tirolskega je bila krstno uprizorjena leta 1897 na Dunaju, a žal neuspešno. Že z drugim dramskim tekstom Rezbarji (1900) pa Schönherr doseže tak uspeh, da se leta 1905 odpove zdravniški praksi in se posveti le še pisanju; postane eden najpogosteje uprizarjanih dramatikov na začetku dvajsetega stoletja. Za njegova dela se začnejo zanimati tudi v nemškem gledališkem prostoru.

Schönherr se zgleduje zlasti pri naturalizmu in tako imenovani ljudski drami, ki jo popelje iz regionalnih odrov v mestna, nacionalna gledališča. V svojih uspešnih dramskih delih, Hudič babji, Ono in Gospa Suitner, se osredotoča na elementarna, emocionalna, erotična vprašanja ter se približa Henriku Ibsenu in njegovemu opisovanju družinskega in partnerskega pekla.

S krstno uprizoritvijo Hudič babji doseže višek svoje popularnosti, dunajski Burgtheater dramo leta 1915 uvrsti v svoj repertoar. V tistem času je igra delovala izzivalno, silovito. Na obzorju se je kazala družbena emancipacija ženske, v javnosti pa je še vedno odmevala knjiga Otta Weiningerja Spol in karakter, ki je pojasnjevala »slabosti« ženskega spola. Schönherr z nadvse spretno dramsko igro gradi zaplet, a nikdar ne zapade v popolnoma seksualiziran, biološki pogled. Gledano s pojmovanji današnjega časa deluje proces odkrivanja in samozavedanja ženske emotivnosti na odru docela emancipacijsko; pred sto leti pa je deloval še strah zbujajoče.

Ena od posebnosti Schönherrjevih iger je tudi izbira jezika. Zavestno se je odločal za stiliziran dialekt, ki noče biti avtentičen in ne regionalno vezan.

Karl Schönherr se v naslednjih igrah še naprej posveča nacionalnim, zgodovinskim in socialnim temam. Svoj biološko-organski model prenaša na model kmečke tirolske družine in nacije ter s tem omogoča ideološko interpretacijo dram.

Po prvi svetovni vojni njegova dela sčasoma izgubljajo pomembnost, četudi je deležen mnogih priznanj in počastitev. Leta 1943 Karl Schönherr umre.

Viktorija Bencik je prejela Borštnikovo nagrado strokovne žirije za umetniške dosežke za vlogo Žene.

Henrik Ahr je prejel Borštnikovo nagrado za scenografijo.