Fiziki

Kratka vsebina

Začetek diši po kriminalki. V elitni psihiatrični bolnišnici ugledne doktorice Mathilde von Zahnd (Bernarda Oman) policijski inšpektor (Jurij Drevenšek) preiskuje okoliščine, v katerih se je zgodil umor. Primer je takoj rešen, morilec je namreč znan: gre za enega od pacientov. Podoben zločin pa se je zgodil tudi pred kratkim. Avtor v uvodu k igri napove, da »se bomo strogo držali enotnosti kraja, časa in dejanja«, kajti »dejanju, ki se godi med norci, je kos samo klasična drama«. In res se celotno dogajanje bliskovito odvije v salonu omenjene ustanove v vsega skupaj nekaj urah.

V omenjenem sanatoriju prebivajo trije fiziki. Eden je prepričan, da je Isaac Newton (Uroš Smolej), drugi se ima za Alberta Einsteina (Gašper Tič), tretjemu, Johannu Wilhelmu Möbiusu (Boris Ostan), pa se prikazuje kralj Salomon. Vsi trije so izjemno nadarjeni znanstveniki, meja med genialnostjo in norostjo pa je tanka. Toda v drugem dejanju se zgodi presenetljiv preobrat in nenadoma nič več ni vse tako jasno. Je mogoče, da ti veleumi norost le hlinijo? Le kaj tiči za vsem skupaj? Ima tudi slavna doktorica svoje načrte? Kdo bo koga prelisičil? Začne se igra razkrinkavanj, avtor izjemno spretno in duhovito sprevrača vsako na novo ugotovljeno resnico, da je gledalec ves na trnih. Vse bolj postaja jasno, da je norišnica prispodoba za naš svet.

Fiziki so ena najbolj znanih iger švicarskega dramatika Friedricha Dürrenmatta. Napisana je bila leta 1961, uprizorjena pa leta 1962 – v času, ko je bila hladna vojna med Vzhodom in Zahodom na vrhuncu in je pretila nevarnost uporabe jedrskega orožja. Ob naglem in nezadržnem znanstveno-tehnološkem razvoju se sprožajo številna vprašanja tudi danes in razmišljanja o možnostih zlorab novih znanstvenih odkritij v politične namene prav tako burijo duhove, kot so jih v času nastanka te igre.

Po podatkih letopisa Slovenskega gledališkega muzeja so dela Friedricha Dürrenmatta na slovenskih odrih uprizorili štirinajstkrat; to so Obisk stare gospe, Romulus Veliki, Fiziki, Meteor, Prekrščevalci, Play Strindberg, Zakon gospoda Mississippija. Prva slovenska uprizoritev Fizikov je bila 16. januarja 1963 v SNG Drama Ljubljana v režiji Andreja Hienga.

Ozadje zgodbe – iz gledališkega lista uprizoritve

Ervin Hladnik - Milharčič: Zgodba je sicer groteskna, ni pa absurdna

Dürrenmattu se je zdelo, da mora na svoj čas odgovoriti s komedijo v dveh dejanjih. Drugače kot z ironijo se obdobja ni dalo zajeti v preprosto zgodbo.

Med 21 točkami, ki jih je pripisal na koncu drame, je zapisal, da ga ni zanimala teza o tem obdobju, ampak zgodba, ki se dogaja v njem. Zgodbo je hotel do konca premisliti. Boljšega opisa razmisleka o hladni vojni si takrat ni znal izmisliti nihče. Velja tudi za vsa druga obdobja, kjer se posvetni spopadi za ozemlje in oblast hočejo prikazati kot verske vojne, festivali politične vulgarnosti kot spopadi civilizacij, razgraditev varovalnih mehanizmov družb pa kot popravilo krivic. Dramo je mogoče razumeti v katerem koli konfliktnem kontekstu, Dürrenmatta pa je leta 1962 zanimalo, kako je mogoče paradoks najbolj razsvetljenih znanstvenih odkritij, ki se uporabljajo za uničenje sveta, povedati kot simpatično zgodbo. V zgodbi vsi hočejo dobro. Vsaj v prvem dejanju se zdi tako. Hoteti dobro pa ni preprosto. Prav nasprotno – pot do realizacije dobrega pripelje do velikih komplikacij, ker dobro ni dobro, če se ob njem takoj ne pojavi zlo. Brez zla sploh ne moremo vedeti, kako zares dobro je dobro. Zaradi tega mora človek, ki hoče dobro, manipulirati s silami zla, da bi dobro lahko zmagalo. Sijajen teren za dramatika, ki ni cinik in zna ločiti dobro od hudega. Njegov sistem vrednot je jasen in tudi klasificiran na koncu drame. Treba pa ga je prestaviti v zgodbo, kjer bo razlika med njima razjasnjena na način, ki bo na gledalčev obraz zarisal vsaj nasmeh. V sredino tega problema postavi Dürrenmatt svojo zgodbo.

Najbolj logično prizorišče je bila norišnica, v kateri se je zgodil umor. Že drugi umor po vrsti, ki pa ga zdravnica za duševno bolne, gospodična doktorica Mathilde von Zahnd, kriminalističnemu inšpektorju Richardu Voßu vztrajno popravlja v »nesrečo«. Zadavljeni sta bili že dve medicinski sestri, kmalu pa jima je sledila še tretja. Tehnično sicer res gre za umore, ki sodijo v domeno policije, vendar imajo storilci zanimiva imena. Umore so zagrešili Newton, Einstein in Möbius, trije velikani razsvetljenstva iz zgodovine fizike, ki so človeštvu razkrili skrivnosti delovanja sveta. Vsaj mislijo, da so to. V resnici so trije fiziki, ki živijo v iluzijah, da so največji umi človeštva. To mi mislimo, da gledamo na odru, ko se odvija prvo dejanje. Vendar moramo vedeti, da gledamo komedijo zmešnjav. V prvem dejanju gledamo tri običajne ljudi, ki verjamejo, da so nekaj drugega, in brezčutno morijo nedolžne medicinske sestre. Njihova zdravnica gospodična von Zahnd jih ščiti pred policijo in brani pred obtožbami, da so morilci; so zgolj nesrečniki, ki se jim je pripetila nezgoda s kolateralno škodo. Dürrenmatta je navdihnilo temeljno vprašanje velikega zgodovinskega obdobja hladne vojne, ki je nastala kot rezultat razmerja sil med zmagovalci v drugi svetovni vojni. Vprašanje je večno in ga je mogoče postaviti v katerem koli obdobju, ko pogledamo na geostrateška razmerja katerega koli konca sveta: »Kdo je v tej zgodbi nor?«

Dobro, ki je zmagalo v drugem velikem globalnem konfliktu dvajsetega stoletja, se je takoj po njegovem koncu odločilo preizkusiti svoje sposobnosti delanja zla. Ves planet se je tresel od serijskih preizkusov vedno močnejših jedrskih bomb, obskurna imena čudnih krajev pozabljenih dežel so postala stalen spremljevalec vseh večernih pogovorov. V drugem dejanju se izkaže, da medicinske sestre niso bile nedolžne nevednice, da fiziki niso nori, da je med njimi v resnici samo en fizik, druga dva pa sta obveščevalna agenta. Tudi njihova psihiatrinja ni dobrohotna zdravnica, ki jih materinsko ščiti, ampak zlobna intrigantka, ki izrabi psihiatrično institucijo zato, da Möbiusu ukrade njegove znanstvene izsledke in se z njimi polasti oblasti nad vsem svetom. Tako preprosto je to. Fiziki so petdeset let stara drama, ki je brez težav preživela obdobje slave Beatlesov in ostaja vešči zapis sedanjosti. Hladne vojne v resnici nikoli ni bilo konec. Nihče ni zmagal. Vsi smo izgubili razsodnost. »Taka zgodba je sicer groteskna, ni pa absurdna,« je v svojih komentarjih zapisal dramatik, ki nima nobenih iluzij o dometu svojega dela.

Marsičesa seveda Dürrenmatt in njegovi glasniki, nori fiziki, ne izrečejo. Toda sporočilo je jasno. Seveda prikrito v norost in celo v nekako črno ali drugače obarvano humornost, ki nam omogoči, da se ob vsem tem tudi nasmejemo, zabavamo. Pri tem pa se ne moremo izogniti misli, da se vse to dogaja tudi nam, danes in tukaj. Slovencem, Evropejcem in človeštvu nasploh. Znanstvena spoznanja so v veliki meri plen destruktivnih nosilcev oblasti, ki se, namesto da bi si prizadevali za vsesplošno zdravje, za čiste in obnovljive energetske vire ter ne nazadnje za pošteno in človečno družbo, v svoji grabežljivosti in ne-umnosti trudijo za vsako ceno pridobiti in obdržati čim več materialnega bogastva in družbene moči. V tem realnem družbenem okviru ostaja tudi Dürrenmattova komedija, saj so na koncu vsi trije fiziki s strani glavne zdravnice, lastnice umobolnice in bogatašinje, razkrinkani. Prepoznani so kot genialni in nevarni, zato jih institucija s pomočjo orjaških paznikov in debelih rešetk dokončno vklene med svoje zidove – tako kot v svetu mnoge vlade, multinacionalke in različni lobiji s prilaščanjem in zlorabo znanstvenih spoznanj nenehno omejujejo in zatirajo ideje in razvoj humanizma.

V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz Kreutzerjeve sonate Ludwiga van Beethovna, iz Gavote Johanna  Sebastiana Bacha in iz skladb Schön Rosmarin in Liebesleid Fritza Kreislerja. Glasbo na posnetku izvajata Jelena Ždrale (violina) in Jan Sever (klavir).