Do zadnjega diha: Zdaj

Francoski filmski novi val se je naselil v Mestno gledališče ljubljansko! Ujemite duh udarne, sveže in preroške klasike Jeana-Luca Godarda Do zadnjega diha (1960), ki je v kinematografijo vnesla mladostno svežino in inovativne pristope snemanja. Ne le to, kultni film je postal pravi novovalovski manifest, ki je ključno zaznamoval umetnost druge polovice 20. stoletja. Kdo se ne spomni razvpitega Jeana-Paula Belmonda, ki je z likom Michela ustvaril ikono 20. stoletja, ali androgine in prikupne Jean Seberg, ki je na novo izumila seksapilnost? Gledališko dramatizacijo slavne predloge in priredbo v današnji čas sta ustvarila režiser uprizoritve Jaša Koceli in dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo poganjajo Godardov neprevzeten stil, intuitivnost, pogum in predvsem njegovo presenečanje gledalca na vsakem koraku. Cilj ustvarjalcev je zgraditi inteligenten in globok ter hkrati sproščen in naiven svet.

Ljubezenski triler

Domen Valič in Ajda Smrekar sta današnja Jean-Paul Belmondo in Jean Seberg, Michel in Patricia. Michel je v poznih dvajsetih, nima službe, je falot, ženskar, zmikavt, kradljivec avtomobilov, uživač, nima rednih dohodkov ali resnih načrtov za prihodnost, njegov življenjski moto je: Živi vsak trenutek, kot bi bil zadnji. Patricia je Američanka, ki študira na Sorboni, denar ji pošiljajo starši, ni prepričana, česa si želi, izgublja se med romancami in novinarskim pripravništvom, zanimata jo slikarstvo in literatura. Z Michelom sta si strašno različna, vendar se hitro zapleteta v vrtiljak poželenja in izmikanja. Zgodi se, da Michel ustreli policista – ljubezenska zgodba se tako odvije v tempu trilerja. Okrog Michela se vse hitreje sklepa policijski obroč, on pa se s tem ne obremenjuje; še naprej uživa v divji vožnji in okusu Patricijinih ustnic. Nora dirka se vse do zadnjega diha ne ustavi.

Intelektualni pop

Do zadnjega diha: Zdaj ponuja vznemirljivo žoganje med globljimi mislimi in banalnostmi. Kot v filmu je tudi na odru veliko blebetanja in poziranja. Tu je Pariz, kot ga vidimo skozi oči tujcev – ikona stila, okusa in ljubezni. Mesto je poligon igrivosti, premični praznik, kot so mu pravili umetniki, ki so živeli tam. Kot hommage Godardu so v uprizoritev vključeni številni citati iz njegovih filmov, ki so še posebej pritegnili ustvarjalno ekipo: Ženska je ženska (1961), Prezir (1963), Bande à part (1964) in Nori Pierrot (1965). Številne druge reference se naslanjajo na popkulturo, umetniške slike, modo, medije, knjige in podrobnosti iz življenj ustvarjalcev predstave. Do zadnjega diha: Zdaj je preizkus, kako enega izmed najbolj filmičnih filmov nasploh transformirati v izrazito gledališko predstavo in kako vse luknje, ki nastanejo zaradi spremembe medija, zapolniti z gledališkimi sredstvi. Če je Godard pokazal, kaj zmore samo film, lahko gledališče filmsko klasiko izpostavi v edinstveni luči.

Igralski jazz

Michelu (Domen Valič) in Patricii (Ajda Smrekar) se na divjem vrtiljaku predstave pridružijo sami zanimivi liki: Anja Drnovšek je enkrat naivna Véronique, drugič karieristična novinarka Anne-Odile, vmes narednica Kleinfrankenheim in ne nazadnje seksi Švedinja, za katero se zdi, da hodi po zraku.

Gregor Gruden nastopi kot melanholični višji inšpektor Vital, kot karizmatični in playboyevski urednik revije Time magazine Quentin Rosenbaum, kot nerodni intelektualec v vlogi novinarja in na koncu Michelov najboljši prijatelj Chris Marker, poln denarja in žensk.

Boris Kerč kot Avtor (aluzija na Godarda seveda ni slučajna) nastopi v velikem slogu: prepričljivo razloži smisel umetnosti in sveta. Epizodično se pojavlja v različnih prizorih kot nekakšen Avtorjev sel ali vohun: enkrat je prodajalec pijač, nato dobrohotni člen v gangsterski verigi, tretjič prodajalec časopisov, četrtič igralec, petič natakar brez kave, predvsem pa je na začetku in na koncu ustreljeni policist, ki sklene krog napetosti.

Zgodba se odvija v hitrem tempu. V ozračju je eskapizem generacije, ki se zelo dobro zaveda svoje usode, a se nanjo požvižga. Noče premisleka in družbenih odgovornosti, temveč življenje v nasmejanem ritmu. Tragedija se vedno skriva v podrobnostih in ni očitna. Mladi ljudje so polni življenja in pasti, ki se skrivajo za ovinkom, a jim le-te ne morejo odvzeti užitkov.

Sodelovanje z mestnim kinom Kinodvor

Mestno gledališče ljubljansko je ob odrski uprizoritvi Do zadnjega diha: Zdaj po motivih filma Do zadnjega diha Jeana-Luca Godarda k programskemu sodelovanju povabilo mestni kino Kinodvor. Ker Godard tudi danes ostaja tako provokativen in inovativen filmski režiser kot v času francoske novovalovske klasike, je Kinodvor izkoristil priložnost, da javnosti na slovenski premieri pokaže njegov najnovejši film Zbogom jeziku (Adieu au langage). Žirija festivala v Cannesu ga je skupaj s filmom Mamica (Mommy) Xavierja Dolana okronala z nagrado žirije, ki sta jo tako prejela najstarejši in najmlajši režiser med izbranci. Film bomo v Kinodvoru predvajali 31. marca kot zaključni film Festivala frankofonskega filma. Ker pa gre za enega najbolj nekonvencionalnih tridimenzionalnih filmov v sodobni kinematografiji, bo film obenem tudi uvodni film posebnega tridimenzionalnega programa, ki ga v Kinodvoru pripravljajo v prvih dneh aprila. Medinstitucionalnemu sodelovanju obeh mestnih kulturnih ustanov se je pridružila tudi Slovenska kinoteka, ki bo na spored v omenjenem času umestila film Do zadnjega diha (À bout de souffle).