Vroč poletni večer v gozdu. Bukve, hrasti, borovci, lipe, tu in tam kakšna vrba … Pripelje kombi. Iz ohlajene notranjosti avtomobila zleze šest odraslih ljudi, ki so medsebojno tesno povezani, mlajša od žensk ima s sabo tudi dojenčico Glorio. Razvidno je, da gre za tri pare, za katere predvidevamo, da so stari okoli trideset, štirideset let, in so predstavniki sodobne »elite«, t. i. hipsterji.

Miranda (Tina Potočnik), bivši model, zdaj mama, njena enoletna hčerka Gloria; Mirandin partner Paul (Sebastian Cavazza), arhitekt; Martin (Lotos Vincenc Šparovec), vodja agencije (v kateri je delala Miranda) in tisti, ki ga Flynn (Domen Valič) neizmerno privlači in se vanj zaljubi; Oskar (Jure Henigman), Martinov partner, umetnik s svetlobo; Jennifer (Jana Zupančič), Oskarjeva starejša sestra in Paulova bivša žena, fotografinja (zaposlena pri Martinu, svojem svaku); in Flynn, njen fant, glasbenik.

Pločevinke piva, kola, voda, vino, steklenica konjaka, kečap, majoneza, sir, plastične vreče z zelenjavo, kruh, klobase, kotleti, kozarci, krožniki, pribor, vreča oglja, prenosni žar. Začimbe. Kitara. In še. In še. Narava vsenaokrog je zelo lepa. To bo čudovit poletni večer v prečudovitem gozdu.

Izletniki jedo, pijejo, pojejo, kadijo. Iz pogovorov počasi razberemo, mestoma le zaslutimo, kakšni ljudje so to, kakšni so njihovi medsebojni odnosi, kakšne zgodbe jih povezujejo. Vsak od njih ima svojo željo in razlog, zakaj je prišel. Za hip imamo morda celo občutek, da so stvari jasne in zelo preproste. Ponoči, ko vsi zaspijo, pa pride veliko presenečenje – dogodek. Pride nekaj, kar bo spremenilo vse. Prav VSE.

Ozadje (povzeto po člankih Roka Vevarja in Anje Krušnik Cirnski iz gledališkega lista uprizoritve)

V trodelni drami nemške dramatičarke Anje Hilling (1975) ima osrednje mesto Dogodek; avtorica svoje razmeroma dobro situirane dramske osebe sodobnega miljeja porine v nesrečo – požar, ki ga zaneti njihova lastna nespretnost. Sama je v intervjuju povedala, da je v besedilu želela testirati katastrofo – v razmerju do majhnosti človekovega življenja. To jo še vedno zanima.

Kot rečeno, avtorica dramo razdeli na tri dele; v prvem (Praznovanje) gre predvsem za človeški hedonizem, ki se je obdržal od stare Grčije do danes, gre za pojem užitka, vezanega predvsem na hrano in pijačo. Vendar Hillingova dodaja element, ki usodnost užitka poveča oz. opozori na neko novo dimenzijo sodobnega hedonizma: prostovoljna prisila v lakoto, da bi bil cilj še slajši in večji. Vsi akterji igre, sodobni individualisti, so lačni, ves dan niso jedli, vendar so za povečanje užitka pripravljeni še malo čakati, najti še primernejši prostor za uživanje. To je ključen problem sodobnega človeka, strah za užitek, ki mora biti vpet v načrt, da lahko sploh pripelje do izpolnitve le-tega. Tako pride na sredo gozda/prostor užitka sedem ljudi, ki so medsebojno sicer tesno povezani, čeprav Hillingova družbo opiše tako: »Poznajo se, bolj ali manj, imajo se radi, tako ali drugače, sem in tja se prezirajo, drug o drugem vedo marsikaj, želijo si ugajati.« Vsak od njih ima svojo željo in razlog, zaradi česar je prišel. Veliko sarkazma, veliko nesramnih besed, veliko norčevanja privede do manjših sporov v pijanosti. Po večeru »uživanja« (dober žar, alkohol, nekaj seksa) zaspijo na prostem. V prvem delu avtorica opiše sodobno elitno družbo; polno je kratkih replik, ki jih utegnejo dramske osebe preigravati kot kakšne asociativne igre in ki govorijo več, kot bi si sami želeli povedati. Še posebej pa napovedujejo dogodek, kakor da bi ga slutili ali potrebovali.

V drugem delu (Ogenj) avtorica piše zelo umirjeno, a kruto. Zapisuje tok zavesti likov med požarom, ki so ga najbrž izzvali sami, v vroči noči sredi poletja, ko so se umaknili pred svetom in se predajali užitkom. Drugi del drame, dogodek, dramskim osebam vzame dah, ne samo besed, zato nas dramatičarka tu in tam seznanja z njihovimi molčečimi mislimi. Ta del je izjemno natančna in mojstrsko strukturirana dramska proza. To racionalno izbiranje besed, toka misli, stavkov, komentarjev, pripomb, opisov situacij prikaže izjemno učinkovit kontrast tišine grozljivosti ognjenega brezna, v katerem se znajdejo junaki drame. Ta del avtorica sama opiše kot človekov poskus, da izstopi iz sebe, v razširjeno zavest. Spričo ognja se svojemu središču približa do te mere, da je za hip sposoben tudi pogleda od zunaj.

Tretji del (Mesto) je prostor, kjer liki predelujejo travmo; torej vsi preživeli, razen Paula, ki je ostal pri paru/svojih najditeljih iz zdaj uničenega gozda. Drama se na zanimiv način zaključi z nemogočim poskusom, da bi kakšen dogodek ali resnico potvorili v nekaj, kar bo dostopno drugim – da bi jo sporočili.

Pričujoče besedilo je nastalo po naročilu gledališča Schauspiel Hannover in bilo tam tudi prvič uprizorjeno. Leta 1975 rojena Anja Hilling spada med najbolj uspešne in nagrajevane dramatike svoje generacije. V njeni pisavi prepoznavamo dramatiko novega brutalizma, ki nam je poznana s primeri svežih dramaturških postopkov navadnih dramskih notacij, inovativne montaže, in uvedbe neobičajnih notranjih literarnih stilov. Nemška dramatičarka pa gre v Črni živali žalosti še korak dlje: brutalistom zagotovi nekaj, kar jim je v gori dramske produkcije devetdesetih let ves čas manjkalo: Dogodek.

Diptih: Komedija z ženskami in Črna žival žalost

Ivica Buljan je skozi lok nemške dramatike (od klasika Heinerja Müllerja do sodobne Anje Hilling) raziskoval pojem odgovornosti, umeščenost le-te v osebni in zgodovinski kontekst ter posledice, ki jih čutimo danes, ko so se družbeni nosilci odgovornosti znebili oziroma je ne priznavajo.

Nagrade

48. Festival Borštnikovo srečanje – NAGRADA ZA SCENOGRAFIJO
Numen in Ivana Radenović za scenografiji v uprizoritvah ČRNA ŽIVAL ŽALOST v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega in MOJSTER IN MARGARETA v izvedbi Drame SNG Maribor
Prizor, v katerem se v Črni živali žalosti čisti, deviški in nematerialni gozd spreobrne v ogenj destrukcije, je coup-de theatre, ki se zapiše v spomin kot čisti primer odrske magije. Vse je samo metafora in vendarle skoraj resničnost.
Enostavna in inventivna scenografija v Mojstru in Margareti diskretno citira ruski konstruktivizem, hkrati pa ostaja uporaben, sugestiven, neopazen stroj za številne epizode te epske uprizoritve.
To je nagrada za subtilnost in ustreznost scenskih rešitev ob dveh povsem različnih izzivih in poetikah.