Pripovedovali vam bomo o zgodovini gledališča, kar pomeni, da bo to predvsem zgodba o igralskem poklicu. Premikali se bomo od antike do začetka 20. stoletja, prepotovali bomo torej več kot 2000 let. Osnovni motor potovanja bo humor, skozi pokrajine preteklega časa pa nas bodo vodile figure iz commedie dell’arte.

Zaščitna znaka našega novega projekta: glasba in informacija.

Poleg bistvenih podatkov o gledališču bo učna predstava osvetlila tudi marsikatero dejstvo iz splošne zgodovine, zgodovine drugih zvrsti umetnosti, filozofije, navad posameznih obdobij …

Iz gledališkega lista
PREDSTAVA O IGRALCIH

V enem svojih spisov Ronald Harwood pravi, da je gledališče »čudoviti človekov kompromis«. Povzročitelj užitka in zabave, obenem pa neizprosni priganjač, zahtevnež, motivator nenehnih raziskav in spraševanj o lastnem smislu, o smislu drugih, o smislu in redu sveta …

Gledališče je lahko kontroverzno ali pomirjujoče, tradicionalno ali napredno, prevratniško ali spravljivo. Če želi, je lahko vse to hkrati. Gledališče zna in zmore dolge ure držati gledalca v stanju popolne uročenosti. Spet drugič ga zna in zmore prisiliti k razmišljanju. Dalje zna in zmore aktivirati čustva, ki dvignejo tako posameznika kot množico. Morda so prav zaradi te skrivnostne moči v nekaterih obdobjih zgodovine gledališče poskušali »izobčiti«. Zakaj se to v celoti ni nikoli zgodilo? Iz istega, zgoraj opisanega razloga. Kot da je potreba po opazovanju in prepoznavanju svoje lastne podobe, svoje lastne zgodbe … ena od osnovnih človekovih potreb. Še nekaj: gledališko doživetje je praviloma skupinsko. In množica v gledališču ni nikoli le vsota posameznikov. Učinka in dometa predstave ni mogoče vnaprej predvideti ali v celoti nadzorovati. Glavni čar dogodka je v izmenjavi
energij med tistimi, ki opazujejo, in tistimi, ki so opazovani. Prvi vplivajo na druge in drugi vplivajo na prve. Detajli se soodvisno spreminjajo …
Gledališki dogodek načeloma ni ponovljiv. Ker ni nikoli popolnoma enak. Gledališče je kot življenje. Vendar ne v preprostem ali romantičnem smislu te fraze. Tako kot življenje se tudi gledališče ne pusti skrčiti v formulo ali ujeti v tako ali drugačno razlago. Tisoč in tisoč let zgodovine je gledališče trmasto ohranjalo svoj amorfni značaj.

Naša predstava govori o čudežu gledališča. Natančneje: o igralcu. Kajti igralci so osrednje gibalo in srce gledališča. Z njimi bomo prepešačili čas od antike do začetka 20. stoletja. Seveda ne vemo, kakšno je bilo klasično antično gledališče, in tudi tega ne vemo, kako so igrali v Shakespearovem času. Ne vemo natančno. A dejstvo, da gre za obdobja, od­daljena 2500 ali le 500 let, nas odvezuje moteče sramežljivosti. Pri ustvarjanju vzorcev in primerov uporabljamo tisto znanje, ki ga vendarle imamo. Uporabljamo tudi domišljijo. Za roke pa nas držijo štiri
figure iz commedie dell'arte, ki za vse večne čase ostaja vzor in prototip »čistega« gledališča. Časovni stroj 2 ima postaje v antiki, srednjem veku, renesansi in klasicizmu. Pred vrati preteklega stoletja se ustavi in – naložen z dragocenim tovorom Coralline, Dottoreja in Harlekina – potrpežljivo čaka na vstop v novo predstavo.

Nekaj je gotovo: ne glede na čas in kraj se upoštevanja vredno gledališče zmerom in povsod ukvarja s temeljnimi človekovimi temami.

Barbara Hieng Samobor