Bella Figura in »bella figura«

»Bella figura« je izraz, sposojen iz italijanščine. Imenitno se prilega protagonistom nove igre Yasmine Reza in natančno označuje način življenja določenega sloja današnjih ljudi srednjih let. Vodilo teh ljudi je pokazati se v najlepši in najboljši luči v vseh pogledih. Navzven je vse bleščeče: vsi so lepi, skrbno negovani in omikani, oblečeni v najboljše blagovne znamke, prevažajo se v najboljših avtomobilih, obiskujejo najimenitnejše restavracije, potujejo v najbolj mondene kraje, poslovno so uspešni, živijo v popolnih zakonih, vzorno skrbijo za otroke in ostarele starše … Kaj vse pa se skriva pod tem okrasjem?

Srečanje petih protagonistov na parkirišču pred restavracijo po začetnem vljudnostnem kramljanju razkrije neko popolnoma drugačno sliko. Yasmina Reza v izbrušenih dialogih in s precejšnjo mero humorja postopno in skorajda neopazno razkriva nekatere prav bizarne podrobnosti. Poslovni uspehi se lahko sesujejo kot hišica iz kart, ljubezenske zveze ne preživijo niti najmanjše preizkušnje, ostareli ljudje so vsem odveč … Dramski junaki Yasmine Reza pričnejo večer kot izrazito vljudni in ljubeznivi, v najkrajšem možnem času pa razkažejo svojo nestrpnost do drugačnih, kopico predsodkov glede tujcev in revnih, celo vrsto fobij in prav presenetljivo dozo egoizma.

Ljudje, ki se srečajo v nobel restavraciji, so navidez uspešni, vendar se iz replike v repliko razkriva in stopnjuje njihova brezperspektivnost. Zato so pasivno – ali pa odkrito – agresivni. So v paniki in tesnobni, raje bi bili nekje drugje, ali pa tam, kjer so, samo s kom drugim. Reza nam prikaže izsek družbe, v kateri so vsi nezadovoljni. Če ne štejemo Yvonne, so vsi v krizi srednjih let ali tik pred njo, vsi se zavedajo, da jih življenje ne izpolnjuje, zato so njihove replike najprej zadeto neprimerne in očitajoče, morda zaradi pristajanja na etiketo tudi stišane, potem pa zadeto neposredne; svojega nezadovoljstva, razen kratkoročno in farmakološko, ne morejo prikrivati. S tem, kar se je zgodilo, bodo morali živeti naprej. Sam naslov igre sugerira, da gre udeležencem za »bello figuro«, za učinek na druge, za vtis uspešnosti in noblese, verjetno tudi premožnosti. Vendar za kaj takega niso v pravem razpoloženju.

Avtorica želi na neki način poudariti, da je Bella Figura besedilo, v katerem so premolki pomembni in za samo uprizoritev morda ključni. Da je morda bolj pomenljivo tisto zamolčano, kar vidimo samo v drobcih in slutimo iz replik, od katerih so nekatere kar najbolj banalne; občutek imamo, da se med petimi protagonisti, ki jih poveže skoraj komična in benigna nesreča na parkirišču, več zgodi v spodletelih poskusih približevanja in zapeljevanja, ne nujno erotičnega, kot pa na ravni izgovorjenega. Izgovorjeno pogosto ostaja na ravni občega, na ravni small talka, s katerim polnijo druženja. Prisilno srečanje pred restavracijo vsakemu od njih vzame apetit, jih pa spodbudi k prekomernosti pri čem drugem, recimo tabletah, pomešanih z alkoholom. In jih postavi pred dilemo, kako se odzvati: s pokroviteljsko dobrodušnostjo, moralično, z nelagodjem, ki samo poveča že itak prisotno nelagodje ob končevanju prešuštne zveze.

Yasmina Reza in Thomas Ostermeier

Sodobna francoska avtorica Yasmina Reza, dramatičarka, igralka, romanopiska in scenaristka, je zaslovela predvsem s svojimi satiričnimi igrami, v katerih nastopajo predstavniki današnjega zgornjega srednjega razreda (»Art«, Bog masakra …). Bello Figuro je napisala posebej za Thomasa Ostermeierja, direktorja berlinskega gledališča Schaubühne. Prve prizore mu je poslala novembra in takoj je začel sestavljati zasedbo; besedilo je bilo dokončano januarja 2015 in premiera je bila maja. Ostermeier je, skupaj z dramaturgom, besedilo iz francoščine sam prevedel v nemščino. Ostermeier pravi, da je Yasmina Reza prav tako kot on vneta opazovalka človeških peripetij in v njeni igri je veliko trenutkov, ko maske padejo. To igro bi kdo lahko napačno označil kot vrhunsko napisano bulvarko, ampak, kot pojasnjuje Ostermeier, bi ji s tem naredil veliko krivico. Res bi bilo narobe, če bi uprizoritvi pripeli oznako komedija značajev. Bella Figura po eni strani res obravnava znano tematiko: mož vara svojo ženo in ženina prijateljica ga zasači z ljubico, in to v zadrti francoski provinci nekje pri Bordeauxu. Ampak v igri so tudi elementi, ki odpirajo veliko bolj izostrena eksistencialna vprašanja. Igra se poigrava s puhlostjo v dveh pomenih, pravi Ostermeier, z našim napuhom v zvezi s fizičnim izgledom, z našim nenehnim prizadevanjem za »bello figuro«, pa tudi s puhlostjo v smislu minevanja in absurdnosti vsakdanjosti. Dejstvo je, da protagonisti Belle Figure ne morejo opustiti svojih vzorcev, ne zmorejo slediti temu, kar si v resnici želijo. Priklenjeni so na to idejo »fare bella figura«, »ustvarjati popoln videz«. Ampak še za to jim primanjkuje poguma, niti tega ne počnejo z veseljem.

Yasmina Reza za svoje igre pravi, da so zabavne tragedije, pa vendar tragedije, in ne komedije, kot jih radi označimo. Reza tudi tokrat postreže s posebno vrsto humorja, ki jo je sama poimenovala »židovsko«, njeni občudovalci in kritiki pa kot pikro, predirno, zajedljivo, jedko, ostro, kruto, grenko, besno, narcistično, zlobno, bodečo … Posledica njenega pronicljivega humorja je lahko pravi psihološki »masaker« akterjev igre, kot je tudi naslov filma Romana Polanskega, posnetega po enem njenih najbolj znanih odrskih del – Bog masakra. Njena odlika pisanja je neverjetno rahločutno in spretno prikazovanje detajlov, ki bi jih večina prezrla, ona pa v njih najde povezave s ključnimi življenjskimi temami. Dialogi, ki jih polaga na ustnice svojih likov, s filigransko občutljivostjo preskakujejo med zavestnim prizadevanjem junakov za »bello figuro« ter njihovim nehotnim in nezavednim odstiranjem najglobljih eksistencialnih tem, s katerimi se neprestano sooča vsak od njih in od nas – z neizogibnostjo samote in nevarnostjo osamljenosti, s spraševanjem o smislu življenja, z možnostjo svobodnega odločanja in z odgovornostjo, ki nam je s tem naložena, ter z minevanjem, staranjem in smrtjo.

Mateja Kokol

Mateja Kokol (1990) je rojena v Mariboru. Po končani Prvi gimnaziji Maribor se je vpisala na AGRFT, smer gledališka režija. Dodiplomski študij je zaključila leta 2014 z diplomsko predstavo Stoli, ki je gostovala na različnih mednarodnih gledaliških festivalih (Rusija, Slovaška, Mehika ... ); tam je prejela številne nagrade, med drugim tudi za mlado perspektivno režiserko, ki jo je na sanktpeterburškem gledališkem festivalu ArtOkraina podelil Art Center Most. Njeno režijo za uprizoritev Stoli so z akademijsko Prešernovo nagrado nagradili tudi doma. 

Gledališko ustvarjanje zanjo ne pozna meja – ustvarja in deluje tako v domačih gledaliških produkcijah kot v tujini (vodila je gledališke delavnice in sodelovala kot somentorica v gledališki šoli Tenerife, Španija), kamor jo vodijo projekti. Trenutno je študentka magistrskega študija gledališke režije na AGRFT. Režirala je več odmevnih uprizoritev, med drugimi magistrski avtorski projekt po motivih Senekove in Evripidove Medeje z naslovom Medeja, Medeja, Medeja (koprodukcija MGL in AGRFT, igra Jožica Avbelj), 24 UR (LG Ljubljana, 2015), avtorski projekt 3600 sekund hrepenenj (Los Cosmicomicos, Zacatecas Mexica, 2015), Apokaliptična mesečina (koprodukcija Gledališča Glej, LG Maribor in Pekinpaha, 2014).

 

V uprizoritvi so uporabljeni odlomki in aranžmaji skladb Under my Thumb (in še nekaterih iz albuma Aftermath) skupine The Rolling Stones, Hey You skupine Pink Floyd, Where Is My Mind skupine Pixies in Jone dvi naranče skupine Istranbul. Vokal Nuša Ofentavšek.

 

Za prijazno pomoč se zahvaljujemo restavraciji Shambala, Cankarjevemu domu in podjetju Porsche Slovenija.