Paradiž

Italijanski režiser in pedagod Matteo Spiazzi (1987) je diplomiral na Akademiji dramske umetnosti Nico Pepe v italijanskem Vidmu iz gledališke režije, specializiral se je za delo z gledališko masko. Deluje kot režiser, gledališki pedagog, predavatelj, producent in organizator dogodkov v Italiji in tujini. O gledališki maski je med drugim predaval in vodil praktične seminarje na veronski univerzi, Centralni univerzi Quito, Umetniškem oddelku Univerze Tartu, na Beloruski nacionalni akademiji dramske umetnosti v Minsku, na kijevski Univerzi kulture, pa tudi na gledališki akademiji DAMU v Pragi. Za svoje režijsko delo je prejel več nagrad in priznanj.
Grenka komedija Paradiž je umeščena v dom starejših v manjšem slovenskem kraju in prikazuje življenje skupnosti oskrbovancev. Temelji na dokumentarnem (spominskem) gradivu, zato je avtentična in ne podlega sentimentalnosti. Temo staranja vpeljuje skozi povezane teme izključenosti, izoliranosti, osamljenosti, smrti, (ne)izpolnjenosti življenja ter fizičnega in duševnega zdravja. Paradiž pa ne želi biti (samo) dokumentarno pričevanje, temveč sodobna pravljica, ki slavi življenje – z enakimi možnostmi za vse. Zgodbe mozaično gradi iz spominov, ki starostnikom zbujajo obžalovanje, strahove, melanholijo, pri gledalcih pa zbudijo grenek smeh prepoznave in se sestavijo v rahločuten slavospev tistemu trenutku, ko ugledamo pomen v vsakdanjem drvenju pogosto podcenjenih vrednot, saj o vrednosti življenja razpravlja z edinega merodajnega položaja – na koncu časovnega traku, v bližini smrti. S te pozicije se skozi občutljivo prizmo bioetike dotakne tudi posameznikove pravice do končanja trpljenja in bolečine. 
Paradiž je pretežno neverbalna predstava, temelji na igri z masko v maniri Spiazzijeve specializacije – commedie dell'arte. Za slog commedie dell'arte z uporabo polnih mask je značilna komičnost, tokrat obtesana s temo grenkega priokusa. Spiazzi se je s temo staranja že ukvarjal: v beloruskem Minsku je zasnoval avtorski projekt Družinski album, kjer v majhnem stanovanju ostarele babice in matere obtičijo tri družinske generacije; s študenti igre v Kijevu pa je obiskoval dom za starejše, kjer so zbirali spominske zgodbe oskrbovancev in ustvarili predstavo Penzion Belvedere. V Paradižu želi opozoriti na nenadzorovano odtekanje samoumevnega časa (življenja), ki ga v vsakdanjem služenju kapitalu preživljamo precej nekakovostno, k vrednim stvarem pa pristopamo instantno, nestrpno, raztreseno. Kdaj smo recimo nazadnje sedli na udoben stol in se brez besed zazrli skozi okno?

Sodobna pravljica, ki slavi življenje – z enakimi možnostmi za vse.