Papirnati kanu
Eugenio Barba
Knjižnica MGL (141)
2005
Izredna moč volje in pogum sta morala biti potrebna, da se je fant iz južne Italije, ki ga je gledališče očaralo že v otroštvu, konec petdesetih let prejšnjega stoletja odtrgal od vojaškega urjenja in odšel proti severu, in sicer vse do Norveške, kjer ga je naprej čakalo trdo življenje nekvalificiranega delavca, nato pa je krenil svoji strasti naproti in se v poststalinistični Poljski leta 1960 znašel na varšavski gledališki akademiji.
Mladeniču je bilo ime Eugenio Barba, star je bil petindvajset let in iz gledališča je naredil svoj življenjski projekt. Togost institucionalnega izobraževanja pa ga je utesnjevala, zato se je kmalu pridružil skupini gledaliških fanatikov, ki so se v majhnem podeželskem poljskem mestu Opole zbirali okoli mladega eksperimentatorja Jerzyja Grotowskega. Tako je nekdanji kadet, nekvalificirani delavec in študent postal opazovalec, sopotnik in sozarotnik pri napol ilegalnem razvijanju specifične gledališke filozofije in prakse, ki temelji na veri, koncentraciji in izpopolnjevanju posebnih fizičnih sposobnosti. /…/
Antropologija gledališča je za Barbo novo polje, ki ga ne gre zamenjevati z antropologijo igre, izhajajočo iz kulturne antropologije. Barba definira gledališko antropologijo kot raziskovanje človeškega vedenja v specifično organizirani performativni situaciji, v kateri fizična in mentalna prezenca igralca deluje v skladu z nizom načel, ki so bistveno različna od načel, prevladujočih v običajnem življenju. Antropologija gledališča vključuje tri vidike: individualno osebnost igralca z njegovimi sposobnostmi, značilnosti tradicije in historičnega in družbenega konteksta ter fiziološke determinante fizičnega gledališča. /…/
Papirnati kanu je mešanica osebnih spominov, teoretičnih argumentacij, zapisov s potovanj in pisemskih odlomkov. To je esejistično delo, v katerega središču sta radovedna Barbova osebnost in njegovo poklicno delo. Resda v njem naprej razvija svojo teorijo, a ne zaradi užitka nad teoretiziranjem kot takim, temveč je zanj teorija seštevek eksperimentov in izkustev, niz eksperimentalnih zaključkov, katerih praktična vrednost je v tem, da vodijo in navdihujejo eksperimentiranje in iskanje nekakšne esence igralčevega bivanja in prezence.
Iz spremne besede Dragana Klaića
Knjigo je mogoče kupiti tudi preko spleta na naslovu: www.buca.si
Cena: 14,60 €
Izredna moč volje in pogum sta morala biti potrebna, da se je fant iz južne Italije, ki ga je gledališče očaralo že v otroštvu, konec petdesetih let prejšnjega stoletja odtrgal od vojaškega urjenja in odšel proti severu, in sicer vse do Norveške, kjer ga je naprej čakalo trdo življenje nekvalificiranega delavca, nato pa je krenil svoji strasti naproti in se v poststalinistični Poljski leta 1960 znašel na varšavski gledališki akademiji.
Mladeniču je bilo ime Eugenio Barba, star je bil petindvajset let in iz gledališča je naredil svoj življenjski projekt. Togost institucionalnega izobraževanja pa ga je utesnjevala, zato se je kmalu pridružil skupini gledaliških fanatikov, ki so se v majhnem podeželskem poljskem mestu Opole zbirali okoli mladega eksperimentatorja Jerzyja Grotowskega. Tako je nekdanji kadet, nekvalificirani delavec in študent postal opazovalec, sopotnik in sozarotnik pri napol ilegalnem razvijanju specifične gledališke filozofije in prakse, ki temelji na veri, koncentraciji in izpopolnjevanju posebnih fizičnih sposobnosti. /…/
Antropologija gledališča je za Barbo novo polje, ki ga ne gre zamenjevati z antropologijo igre, izhajajočo iz kulturne antropologije. Barba definira gledališko antropologijo kot raziskovanje človeškega vedenja v specifično organizirani performativni situaciji, v kateri fizična in mentalna prezenca igralca deluje v skladu z nizom načel, ki so bistveno različna od načel, prevladujočih v običajnem življenju. Antropologija gledališča vključuje tri vidike: individualno osebnost igralca z njegovimi sposobnostmi, značilnosti tradicije in historičnega in družbenega konteksta ter fiziološke determinante fizičnega gledališča. /…/
Papirnati kanu je mešanica osebnih spominov, teoretičnih argumentacij, zapisov s potovanj in pisemskih odlomkov. To je esejistično delo, v katerega središču sta radovedna Barbova osebnost in njegovo poklicno delo. Resda v njem naprej razvija svojo teorijo, a ne zaradi užitka nad teoretiziranjem kot takim, temveč je zanj teorija seštevek eksperimentov in izkustev, niz eksperimentalnih zaključkov, katerih praktična vrednost je v tem, da vodijo in navdihujejo eksperimentiranje in iskanje nekakšne esence igralčevega bivanja in prezence.
Iz spremne besede Dragana Klaića
Knjigo je mogoče kupiti tudi preko spleta na naslovu: www.buca.si
Cena: 14,60 €