Strašni starši

Absurdna komedija Jeana Cocteauja je ob svoji krstni uprizoritvi v pariškem Théâtru des Ambassadeurs leta 1938 izzvala škandal. Zaradi njene domnevne amoralnosti so jo napadli mnogi kritiki ter dosegli začasno zaustavitev njenega igranja.

Čez nekaj tednov so jo preselili v gledališče Théâtre des Bouffes-Parisiens, kjer je postala uspešnica in do druge svetovne vojne doživela okoli 300 ponovitev.

Strašni starši so izzivalna igra, ki v vodvilsko-komedijskem stilu govori o močno nenavadnih odnosih v precej nevsakdanji družini. Srednjeletna zakonca Yvonne in Georges živita s svojim že odraslim sinom Michelom in Yvonnino sestro Léonie, toda kot se za dobro komedijo s spektakularnim zapletom spodobi, stvari v tej družini še zdaleč niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Léonie in Georges sta bila pred davnimi leti par, odnos med Yvonne in Michelom meji na incest, Georges pa skrivaj ljubimka z mlado Madeleine, ki ji laže, da je vdovec brez družine. Situacija se dodatno zaplete, ko se Michel zaljubi v Madeleine ter jo želi ostalim članom družine predstaviti kot ljubezen svojega življenja.

Igra o nerealiziranih, zatajevanih in prepovedanih oblikah ljubezni, ki jih je na primeru ekstravagantne petčlanske razširjene družine popisal Jean Cocteau, je sčasoma postala repertoarna stalnica francoskih in tujih odrov. Po njej sta nastala tudi dva odmevna filma: leta 1948 je Strašne starše z izvirno zasedbo režiral Jean Cocteau, leta 1953 pa je pod naslovom Intimate Relations nastala britanska različica režiserja Charlesa Franka.

Jean Cocteau in vodvil (povzeto po članku Petre Pogorevc iz gledališkega lista uprizoritve)

»Hotel sem se poskusiti z igro, ki naj bi bila pravzaprav komedija in v katere središču naj bi bil kar vodvilski zaplet, samo da bi bili prizori in osebe dramatični. Močno sem si prizadeval, da bi upodobil družino, ki sama sebi nasprotuje in ima svoje skrivnosti, pri tem pa sem upošteval zakonitosti igre, ki mora biti kot ulita iz enega kosa, če naj na odru zares učinkuje.« Tako je avtor pospremil nastanek in krstno uprizoritev Strašnih staršev.

Cocteau se je zgledoval in občudoval »bulvar«: »›Bulvar‹ pomeni hkrati tip gledališča, njegov repertoar in stil igre, ki je značilna zanj,« piše teatrolog Patrice Pavis. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je beležil velik razcvet. Osnovna namera tega tipa gledališča, ki je dobilo ime po znamenitem Bulvarju zločina (porušenem leta 1862), je bila že od začetka le zabavati in zapeljevati gledalca, ne pa ga kakor koli ozaveščati ali celo spreminjati. Priljubljeni žanri bulvarja so bile melodrame, pantomime, pravljične igre in akrobatske predstave ter tudi meščanske komedije. Ob vseh naštetih oblikah se je polagoma prijel in razvil tudi vodvil; v 15. stoletju še preprosta spevoigra z akrobatskimi točkami in monologi, v prvi polovici 19. stoletja pa že specifična oblika lahkotne komedije zapleta brez intelektualnih pretenzij. Za dramaturgijo vodvila veljajo pravila t. i. dobro narejene igre; ta oznaka se je v 19. stoletju uveljavila za določen tip besedil, ki so se odlikovala po virtuoznosti zapletov in logični razporeditvi dogajanja. Temeljno pravilo tehnike gradnje tovrstnih iger je, da mora biti dogajanje neprekinjeno, zgoščeno in stopnjevano, gradivo razporejeno pregledno in v skladu s strogimi normami, vrh pa dosežen v prizoru, v katerem se različne niti dogajanja ponovno združijo, tako da razkrijejo in razpletejo osrednji konflikt.

Poglavitna težava, zaradi katere se je Cocteau zavedal, da bo s Strašnimi starši vsaj pri delu občinstva naletel na odpor, je bilo dejstvo, da se konflikti v bulvarnem gledališču praviloma razrešijo brez presenečenj in da so fabule dobro narejenih iger po svojem bistvu pravzaprav izrazito konformistične. Tega sam ni hotel. Nič čudnega, da je v svojih zapiskih vnaprej slutil škandal. »Prepričan sem, da je tole najbolj kočljiva in najbolj tvegana stvar, kar sem se jih kdaj lotil …« Tveganost izziva ni mogla biti stvar same izbire snovi. Cocteaujev literarni opus je bil dotlej že na gosto posejan z deli o patoloških odnosih, ki vodijo v tragedijo. Roman Otroci somraka (1929) denimo govori o Paulu in Élisabeth, bratu in sestri, katerih odnos se med domačimi štirimi stenami, v otroški sobi, potopljeni v somrak kot stanovanje v Strašnih starših, hrani s čustvenim izsiljevanjem in insceniranimi prepiri ter se razreši v dvojni samomor. Élisabeth podobno kot Yvonne ne more sprejeti dejstva, da je njen brat odrasel ter da kot takšen sme in mora razpolagati z lastnim življenjem. Tudi ojdipovska motivika je bila v Cocteaujevem dramskem in gledališkem opusu pogosto zastopana; denimo v uspešni igri Peklenski stroj (1934), ki je v bistvu moderna predelava mita o kralju Ojdipu. Tveganost izziva je mogla biti edino stvar izzivalne, edinstvene in nezaslišane kombinacije snovi ter žanra oziroma oblike.