Zimska poroka 28 2000x1250px foto Peter Giodani 3640
Pojdi na vsebino

Hanoh Levin

Zimska poroka

V noči pred poroko se ponosna mati Šracia, ki bo naslednji dan oddala svojo hčer Velvecijo v zakon Popočenku, prebudi ob silovitem trkanju na vrata. Na skorajšnjo poroko, na katero se je pripravljala vse življenje, je namreč povabila dvesto gostov, zato ne more dopustiti, da bi kakšna slaba novica skazila ali celo prestavila poročni obred.

Halvaja horpit, 1979

Črna komedija

Prva slovenska uprizoritev

Premiera: 9. september 2021

Predstava traja 2 uri in 15 minut in ima 1 odmor.

Ustvarjalci

Prevajalec

Klemen Jelinčič Boeta

Režiser

Matjaž Zupančič

Dramaturginja

Ira Ratej

Scenografka

Janja Korun

Kostumografka

Bjanka Adžić Ursulov

Avtor glasbe

Jani Kovačič

Svetovalka za gib

Veronika Valdes

Lektor

Martin Vrtačnik

Oblikovalec svetlobe

Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka

Gašper Zidanič

Asistentka režiserja

Maruša Sirc

Nastopajo

Velvecija

Lara Wolf k. g.

Baraguncel

Popočenko

Profesor Kipernaj

Rozencvajgova

Lihtenštajnova

Angel Samuelov

Gal Oblak k. g.

Šahmendrina

Pred vrati je Laček Bubiček, sin njene sestrične Alte Bubiček, ki je prejšnji večer za vedno zatisnila oči. Laček vztrajno trka in vpije, da je pogreb jutri popoldne točno na dan poroke. V hiši se tako vsi prihulijo in sredi noči kradoma pobegnejo. Svatje s Šracio na čelu tečejo in bežijo …

Laček Bubiček (Lotos Vincenc Šparovec) sedi na stolu ob levem robu mize, v rokah drži v celofan ovite sveče s črno pentljo in opazuje skupino svatov, ki beži pred njim: Rašes (Jožef Ropoša) s stolom v rokah, Velvecija (Lara Wolf) v beli poročni obleki s p

Tek pred slabo novico se spreobrne v beg pred smrtjo, ki pa ji ne utečejo vsi, saj mraz, sneg in napor med svati terjajo žrtve. Kdo bo zmagal v tej tekmi dveh ritualov? Poroka ali pogreb?

 

To je že tretje besedilo Hanoha Levina, enega najbolj znanih in samosvojih izraelskih dramatikov, ki ga uprizarjamo v našem gledališču, saj gre za izjemno kompleksnega dramatika, ki v svojih delih mojstrsko prepleta humor z bridkostjo. Zimsko poroko, v kateri Levin razgali vso človeško plehkost, pritlehnost in pogoltnost, je režiral Matjaž Zupančič, ki je v MGL leta 2011 z velikim uspehom uprizoril poslednje Hanohovo delo Rekviem.

Iz članka Poročni pogreb ali pogrebna poroka Ire Ratej

Hanoh Levin danes velja za enega najpomembnejših izraelskih dramatikov, ki ga polagoma odkrivajo tudi gledališča v Evropi in ZDA. Pot do vsesplošnega priznanja je bila trnova, saj je izraelska oblast njegova dela obsojala in se vpletala s cenzurnimi posegi, medtem ko ga je servilna kritika neusmiljeno trgala in zahtevala, naj se gledališču Kameri iz Tel Aviva, kjer je ustvarjal, ukine subvencioniranje. Iz enfant terribla izraelskega gledališča je postal eden izmed stebrov izraelske gledališko-dramske tradicije, ki se je z Levinovim opusom v šestdesetih letih 20. stoletja približala gledališču absurda in filozofiji eksistencializma, ki sta tedaj prevladovala v Evropi.

Levinovo dramatiko dosedanje analize delijo v tri časovno-tematske sklope: sprva je pisal politično-satirične kabarete, osrednji del njegovega ustvarjanja je dramatika soseske, ta pa vsebuje že prvine tretjega sklopa, v katerem prevladujejo mistične oziroma biblične teme.

Zimska poroka spada v dramatiko soseske, v kateri Levin obravnava običajne ljudi, družinske in sosedske odnose, vpliv politike na vsakdanje življenje in seveda tudi kritike potrošništva. Poudariti velja, da sta družina oziroma človeška reprodukcija pri Levinu temeljni vrednoti, ker družinsko življenje uteleša smisel, in tudi zato toliko njegovih junakov išče pot do samouresničitve v ustvarjanju družine.

V Zimski poroki srečamo tri matere, ki vsaka usodno vpliva na življenje svojega potomca. Šracia in Cickeva sta svoj življenjski smisel našli v poroki svojih dveh potomcev in sta zato pripravljeni žrtvovati vse in vsakogar. Medtem pa umirajoča Alte Bubiček, ki ji za svojega sina Lačeka ni uspelo najti partije, sinu zapove, naj poskrbi, da jo bo na njeno zadnjo pot pospremilo sorodstvo. Pogreb in poroka tako na isti dan trčita drug v drugega. Svatje se pod vodstvom Šracie poženejo v beg pred Lačekom, ki nosi novico o smrti in vabilo na pogreb. Seveda ni dvoma, da ima ob sočasju dveh ritualov prednost pogreb, zato so svatje z obema materama na čelu še toliko bolj odločeni, da novice o smrti in pogrebu ne bodo sprejeli. Ne gre samo za ves denar, ki so ga že zapravili za poroko, gre za smisel življenja, ki ga ima ta poroka za oba zakonska para. Navsezadnje tudi samskemu Lačeku pogreb matere predstavlja njegovo uresničitev. Začne se beg pred novico o smrti, ki protagoniste najprej vodi na obalo, kjer dve rekreativki tečeta pred smrtjo, misleč, da si s to telesno aktivnostjo podaljšujeta življenje, kar spomni na naše sodobne mantre o zdravem življenju. Smrti seveda ne moremo uiti kar tako, zato Levin vpelje metafizično dimenzijo z angelom Samuelom, ki med begom pospremi na ono stran oba soproga, eno izmed tekačic in nazadnje še Cickevo. 

Združeni in tesno stisnjeni pod Velvecijinim pajčolanom na robu mize sedijo Popočenko (Tomo Tomšič), Cickeva (Mirjam Korbar) Šracia (Iva Krajnc Bagola), Velvecija (Lara Wolf) in Rašes (Jožef Ropoša). Šahmendrina (Matic Lukšič) se v budistični drži in opra

Tudi preskok iz Izraela med himalajske vršace, kjer v ledenem mrazu meditira tibetanski menih, že davno oddvojen od svojih fizičnih potreb, da bi dosegel nirvano, torej blaženo smrt, je dramska poteza, ki fizično dogajanje prestavlja na metafizično raven. 

Po eni strani Levin ustvarja komičen učinek iz nepredvidljivega srečanja poduhovljenega puščavnika z vsakdanjo, materialistično in potrošniško srenjo, iz katere je najbrž tudi sam zbežal, po strani drugi pa še poudari absurdnost samega iskanja smisla življenja.

Prav z duhovitim prepletom fizičnega in metafizičnega, ritualnega in profanega, zdravorazumskega in absurdnega je Levinu uspelo zastaviti temeljna človeška vprašanja. Njegovih likov zato ne moremo brati zgolj kot tipske posameznike, ki jih ponavadi upodabljajo komediografi, ampak moramo v njih prepoznati arhetipe, ki so obči; zahtevne matere, ki brezkompromisno odločajo o usodi svojih otrok, da bi osmislile svoje bivanje, upogljive očete, ki so po rojstvu otrok postali povsem nekoristni, apatične potomce, ki bistvene odločitve v svojem življenju prepuščajo staršem, in vse druge osamljene ljudi, ki tečejo, da bi ubežali smrti, in one, ki se zatekajo v smrt, da bi ubežali življenju. Nihče pravzaprav ne živi življenja v njegovi polnosti, če ta sploh obstaja, zato tudi uresničitev ciljev ne prinaša zadovoljstva, ampak samo žalost in obžalovanje. Levin ne švrka samo po zdravorazumskem potrošniškem pogledu na svet, pač pa tudi po egoizmu in osredotočenosti nase, pomanjkanju sočutja in nasploh odnosu do sočloveka. Svet Zimske poroke je naš svet, v njem prepoznamo svojo mentaliteto, svoj sistem vrednot in odsotnost smisla.

Iz članka Hanoh Levin – zemlja in nebo, nadrealno in konkretno, podzavest in zavest dr. Klemena Jelinčiča Boete

Besedilo Zimska poroka je nastalo leta 1978. Že v samem podnaslovu je označena kot burleska, čeprav burleska, ki se ukvarja z življenjem in smrtjo, katere osnovna zgodba je poskus pobega pred pogrebom enega od sorodnikov, da ne bi prestavili poroke drugega sorodnika. Navidezno je besedilo zgrajeno preprosto, pogovori med dramskimi liki niso globokoumne filozofske razprave, ravno nasprotno, saj besede, položene v usta likov, nakazujejo preproste ljudi oziroma v dialogih celo predstavljajo ostro kritiko malomeščanske maloumnosti. Pa vendar, ob tej preprostosti, morda celo prostaškosti in neumnosti ter nizanja pretiranih prizorov in situacij se v celotnem besedilu vrstijo najgloblji filozofski koncepti, kot so smrt, rojstvo, vprašanje duše in boga, osamljenosti in družbene vpetosti.

V tej navidezni lahkotnosti besedila in postavitve prizorov se Levin jasno navezuje na stereotipni judovski humor preprostega občinstva, ki so mu sicer znane vse globoke dimenzije religije, misticizma in tradicije. To je ta tradicija evropskega jidiš popularnega gledališča vse od 18. stoletja naprej. Gre predvsem za potujoče ali občasne gledališke skupine. Govorimo o tradiciji, ki se navezuje na srednjeveške gledališke igre za judovski pust ali purim, ki so prvič omenjene v Angliji leta 1222, tako imenovane igre »purimšpil«, komične in zabavljaške predstave, ki so težke in zapletene teme preprostemu občinstvu, željnemu zabave in pozabe, predstavljale na čim lahkotnejši način. To je tradicija, ki se je od srede 19. stoletja preselila v New York in tam do srede 20. stoletja na Drugi aveniji soustvarila široko paleto kulturnih vzorcev popularne ameriške kulture.

/… /

Judje pa so bili povezani tudi z zlato dobo studiev v Hollywoodu, v katerih so bratje Warner in Samuel Goldwyn igrali ključno vlogo. Pomembni primer so bratje Marx, ki so prav tako vzpostavili model za vznik stand up komedije, ki je v izrazito judovski obliki doživela televizijski višek po letu 1980 na primer v Seinfeldu in Nanny. To je področje, na katerem so razcvet doživeli koncepti, kot so šmalc (»žolca«), se pravi osladen in kičast humor, slapstick, izrazita situacijska komika, pa tudi glasbeni in plesni vložki ter burleska in hrup. To so vsebine, ki so živele tudi v Hanohu Levinu, pa naj bo to vpliv staršev in njihovega sveta ali pa vpliv iz njegove okolice med odraščanjem oziroma šolanjem ali pa kot posledica tesnega spoznavanja kulturnega življenja v ZDA, ki je bilo v nekaterih izraelskih krogih nekaj povsem običajnega. Čeprav so bile vse te gledališke forme namerno lahkotne, lahkomiselne in zabavljaške, so hkrati na oder prinašale najtežje teme in obravnavale najgloblja vprašanja kolektivnega in intimnega človekovega obstoja. In enako je počel tudi Levin.

Nagrada

2022
Iva Krajnc Bagola
Igralska nagrada “Duša Počkaj" za dveletno obdobje, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS),

za vlogo Šracie (in za vloge Varje v Češnjevem vrtu Antona Pavloviča Čehova, Helene v uprizoritvi Za narodov blagor Ivana Cankarja, Nikoline v uprizoritvi Le zaljubiti se ne smemo Ivorja Martinića in Ženske v Izrednih razmerah Falka Richterja)