Spet je prezgodnja smrt ukradla eno od dragocenosti Mestnega gledališča ljubljanskega

Spet je prezgodnja smrt ukradla eno od dragocenosti Mestnega gledališča ljubljanskega.

Po kratki hudi bolezni je moral oditi Milan Štefe. Izvrsten dramski igralec, jezikoslovec, prevajalec, izobraženec. Poznavalec vsega človeškega. Fant, ki ga življenje ni prav pogosto razvajalo, a so bile njegove igralske kreacije najbrž prav zaradi tega tako pretresljive in globoke. Bil je sijajen odrski partner, dragocen sogovornik. Na dan odhoda je imel 59 let.

Neodigrane ostajajo mnoge dramske vloge naslednjih gledaliških sezon. Milan nikdar več ne bo stal na odru. Nikdar več ne bo snemal filmov in radijskih iger. Nikdar več ne bo prevajal iz nemščine, italijanščine, angleščine. Nikdar več ne bo svetoval prijateljem in sodelavcem. Nikdar več se ne bo pošalil; s seboj na drugo stran je moral vzeti tudi svoj nenavadni smisel za humor. Tudi srebrne kodre njegovih las bomo lahko videli le še v slikah spomina. In načina, kako je pred izgovorjeno repliko včasih tlesknil z jezikom, se bomo prav tako le še spominjali …
Iz koščkov svojega skrivnostno zapletenega značaja je Milan Štefe sestavljal čvrsto in zanimivo dramsko tkanino. Njegova smrt pomeni nepopravljivo umetniško in človeško izgubo.

Sodelavci in prijatelji iz Mestnega gledališča ljubljanskega s težavo sprejemamo dejstvo, da se Milan Štefe ob koncu poletja ni vrnil med nas. Žalujemo in nikoli ga ne bomo pozabili.

Milan Štefe se je rodil 26. maja 1960 v Kranju. Leta 1981 se je vpisal na AGRFT, kjer je dramsko igro študiral v letniku profesorja Franceta Jamnika. Študij je zaključil z vlogama Petra in Zlodeja v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski (r. Barbara Hieng). Za vlogi Othella in Romea v odlomkih iz Shakespearovih Othella in Romea in Julije je leta 1985 prejel akademijsko Prešernovo nagrado. Že v času študija je igral na profesionalnih odrih in v zunajinstitucionalnih projektih, med drugim je nastopil tudi v Retrogardističnem dogodku Marija Nablocka (r. Dragan Živadinov, Gledališče sester Scipion Nasice, 1985).

Od leta 1989, ko se je zaposlil v MGL, je tu ustvaril preko devetdeset vlog. Za vlogo Gospoda Martina v uprizoritvi Kaj pa Leonardo? Evalda Flisarja (r. Dušan Mlakar) je leta 1992 prejel Severjevo, leta 1993 pa še Borštnikovo nagrado. Bil je Trepljev v Galebu A. P. Čehova (r. Dušan Jovanović), Fliegentod v Pomladnem prebujenju Franka Wedekinda (r. Sebastijan Horvat), Notar v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski (r. Mile Korun), Graberg v Ibsenovi Divji rački (r. Meta Hočevar), Doktor v Kriplu z Inishmaana Martina McDonagha (r. Mateja Koležnik). Za vlogo 11. porotnika v uprizoritvi Dvanajst jeznih mož Reginalda Rosa (r. Matjaž Zupančič) in naslovni lik v Shakespearovem Juliju Cezarju (r. Dušan Jovanović) je leta 2004 prejel priznanje ZDUS. Bil je tudi Aleš v Zgodbah vsakdanje norosti Petra Zelenke (r. Barbara Hieng Samobor), brat Lorenzo v Shakespearovi tragediji Romeo in Julija (r. Diego de Brea), Bill Lavarello v Dlje od najdlje Zinnie Harris (r. Tijana Zinajić), Kaschiebe v Komediji z ženskami Heinerja Müllerja (r. Ivica Buljan) in On v Črni živali žalosti Anje Hilling (r. Ivica Buljan), Jure v Menjavi straže Nejca Gazvode (r. Nejc Gazvoda), Boraccio v Traču ali Mnogo hrupa za nič Gašperja Tiča in Davorja Hercega (r. Jaka Ivanc in Gašper Tič), Gustav v Pijanih Ivana Viripajeva (r. Juš A. Zidar) in Glen v Pogrešani Nikole Beckwith (r. Nataša Barbara Gračner).

Vseskozi je veliko sodeloval tudi z drugimi gledališči. Bil je Študent v Apokalipsi Stanka Majcna (r. Matjaž Zupančič, Gledališče Glej, 1987), Jazon v Dramskem observatoriju Fiat (r. Dragan Živadinov, Kozmokinetično gledališče rdeči pilot, 1987), Tujec v Slastnem mrliču Matjaža Zupančiča (r. Matjaž Zupančič, PG Kranj, 1992). Za več igralskih kreacij v lutkovni uprizoritvi Ko nihče ni imel kaj početi Toona Tellegena (r. Ivana Djilas, Jaz in ti/Mini teater, 2002) je na 2. bienalu Ustanove lutkovnih ustvarjalcev v Mariboru prejel nagrado za igro in animacijo. Nastopil je tudi v Puškinovi Pravljici o carju Saltanu (r. Aleksander Anurov, Mini teater, 2004), plesno-gledališki predstavi Ljubeznih moje babice (r. Matjaž Zupančič, PTL, 2007), monodrami Ampak Dane Zalke Grabnar Kogoj (r. Ajda Valcl, ŠKUC in Gledališče Glej, 2008), v uprizoritvi Sinko Hávarja Sigurjónssona (r. Alen Jelen, ŠKUC in Gledališče Glej, 2008) in v avtorskem projektu V postopku (r. Jana Menger, APT Novo mesto, 2011).

Nastopil je v treh celovečernih filmih: kot Danijel Bohorič v Vetru v mreži Filipa Robarja Dorina (1989), Junak v Desperado Tonicu Varje Močnik (2004) in Vojko v Ruševinah Janeza Burgerja (2004). Igral je v TV drami Striptih, tri zgodbe o alkoholu in ljubezni (r. Filip Robar Dorin, 1995) in kratkem filmu Med tabo, mano in bogom (r. Tomaž Gorkič, 2012). Nastopil je v dveh igrano-dokumentarnih filmih: v Tujcu v mestu (r. Alma Lapajne, 2008) je upodobil Slavka Gruma, v Poti domov (r. Primož Meško, 2012) pa Marija Kogoja. Njegova zadnja televizijska vloga je bila v kriminalni nadaljevanki Ekipa Bled (r. Blaž Završnik, 2018).

 

VLOGE

NAGRADE

FOTOGRAFIJE