Knjižnica MGL

Profesorico Janelle Reinelt najbolje poznamo po njenem delu s področja britanskega gledališča po letu 1950, kjer je mednarodno priznana kot vodilna avtoriteta za sodobno britansko politično gledališče kot tudi za številne vodilne britanske dramatike tega obdobja, kakršni so David Edgar, Caryl Churchill, Edward Bond in Howard Brenton.

Pričujoči dramaturški eseji so nastali kot spremne besede k posameznim uprizoritvam. So tematiziran izbor različnih dolžin in kakovosti, ki pa se vseeno dotikajo širših tem, povezanih s tenko rdečo nitjo, ki priča, da jih je pisala ista roka. Zato so tudi pričevanje o neposrednih dramaturških praksah, katerih kilometrina je v skoraj štirih desetletjih presegla več kot sto uprizoritev. Pri večini uprizoritev sem delal kot dramaturg, zato so ti zapisi najprej poročila o lastnem branju, ki pa ves čas nagovarjajo tudi druga "branja", s katerimi skušajo vzpostaviti dialog. Nagovarjajo jih tam, kjer se mi je zdelo, da bi se nam odrsko dogajanje lahko še posebej vtisnilo v spomin in se navezalo na čas, ki ga živimo.

Izredna moč volje in pogum sta morala biti potrebna, da se je fant iz južne Italije, ki ga je gledališče očaralo že v otroštvu, konec petdesetih let prejšnjega stoletja odtrgal od vojaškega urjenja in odšel proti severu, in sicer vse do Norveške, kjer ga je naprej čakalo trdo življenje nekvalificiranega delavca, nato pa je krenil svoji strasti naproti in se v poststalinistični Poljski leta 1960 znašel na varšavski gledališki akademiji.

Po četrt stoletja se je Ifigenija vrnila v Ljubljano. Brez Veseljka, ki mu je poljubljala veke in objemala hladno belo telo, ko je odhajala iz njega živa kri in so se usta razprla v poslednji izdih. Vrnila se je sama, vdova. Z beležkami, ki jih je zapisovala, da je preživela, in jih piše še naprej, da ohranja kondicijo pogovarjanja s samo seboj.

V pričujoči knjigi avtor na podlagi filozofske perspektive izpodbija predpostavko o smrti tragedije ter ilustrira preživetje te zvrsti v sodobnih gledaliških oblikah tragedije.

Ta knjiga je osebna in polemična zgodovina britanskega gledališča v devetdesetih letih, desetletju vznemirljivega novega pisanja, kakršnega ne pomnimo že vse od burnih časov, ki jih je leta 1956 zanetil John Osborne z dramo Ozri se v gnevu.

Izvirna slovenska dela, ki se ukvarjajo s teorijo drame, ne izhajajo prav pogosto. In zakaj so pravzaprav potrebna, zakaj ne zadošča npr. Dramaturški vademukum ali pa prevod Szondijeve Teorije moderne drame? Ne samo zato, ker se vse hitreje spreminjajo tako tehnika dramskega pisanja kot tudi uprizoritveni koncepti - saj bi načelno vse to bilo mogoče še zmeraj spremljati z neko temeljno in prilagodljivo dramsko teorijo. Pomembnejši razlog je ta, da v današnjem času teoretski pogled na dramo in gledališče vse bolj sega čez njune ožje strokovne meje in se vključuje v širšo vednost o kulturnih fenomenih moderne družbe. Na ta način postajata drama in gledališče ne samo predmet raziskave, temveč istočasno tudi orodje, metoda za preiskovanje fenomenov sodobnega življenja.

Aktualnih ustvarjalnih teženj nekega umetniškega področja ni mogoče razumeti in vrednotiti brez poznavanja njegovih korenin in razvojne poti. Nemogoče je tudi kompetentno razvijati lastni umetniški izraz, ne da bi se zavedali kontinuitete, vsega že narejenega in povedanega, okoliščin nastanka in razvoja ter vraščanja v sedanji trenutek. Predvsem pa brez te vednosti ni mogoče vzpostaviti kritične razdalje niti do del sodobnikov in aktualnih tokov, kaj šele do lastnih stvaritev. To je še posebej težko na področju sodobnega plesa, ki je v primerjavi z drugimi umetnostnimi zvrstmi po svetu, zlasti pa pri nas, zelo skromno, kar zadeva strokovno literaturo. Na voljo imamo le prgišče izvirnih domačih del in nekaj malega več prevedenih. Predvsem pa nam je manjkal strnjen zgodovinski pregled, ki bi osvetlil temeljne mejnike in ponudil uporabne podatke o razvoju sodobnega plesa v Sloveniji.

»Vsi vemo ali mislimo, da vemo, da gledališča ni mogoče brati,« se glasi uvodni stavek knjige Brati gledališče avtorice Anne Ubersfeld. Bi se torej morali odpovedati branju gledališča ali pa bi ga morda morali brati kot navadno literarno delo?

Človek se giblje iz potrebe. Z gibom skuša doseči nekaj, kar ima zanj posebno vrednost. Rudolf Laban nas z Mojstrstvom gibanja želi pripraviti na študij plesa in tako rekoč na premišljevanje z gibanjem. Kot odličen učitelj plesa je v toku svojega življenja raziskoval pomen gibanja v življenju posameznika in družbe. Razvil je tudi poseben sistem in jezik za razumevanje, opisovanje in beleženje gibov, ki se v plesni umetnosti še danes uporablja.