Igra ameriškega dramatika Adama Szymkowizca Živci govori o ljubezni, konceptu, ki ga je civilizacija, kot duhovito pokaže avtor, pripeljala do mej absurda. Koliko drame, strahu in patetike je potrebno za nekaj tako preprostega, kot je zbližanje dveh človeških bitij. Ostanki prejšnjih razmerij, negotovost in strah pred novimi, pomanjkanje ljubezni do sebe in zatorej nezmožnost verjeti, da te ima lahko nekdo rad, na eni strani ter obsedenost in prevelika prepričanost vase (eno ali drugo ali vse naenkrat) na drugi so psihični modusi dobro znani človeku, ki se znajde v situaciji pretečega zbližanja s sočlovekom, in jih zato v sebi vedno doživljamo skrajno resno. Tudi lika v komediji Živci, bivši pianist Elliot, ki dela kot urednik, in kabarejska plesalka in pevka Susan, ki v prostem času dela na samomorilski vroči liniji, (»ker jo to uravnoteži«), jih doživljata ravno tako. Skrajno resno. Ravno iz te patetike vznika duhovitost te drame. Susan in Elliot se znajdeta v situaciji, v kateri je že od prvega stika jasno, da sta si všeč, da se privlačita, vendar sta se nezmožna temu prepustiti.

Zabavno, duhovito, nepretenciozno in dinamično dramsko pisanje Živci je še ne štiridesetletni ameriški dramatik in igralec Adam Szymkowicz napisal leta 2004, krstno pa je bilo uprizorjeno dve leti pozneje v New Yorku.

Gledališče Koper in Kulturno društvo Simba