V Strniševih Žabah se človek - Lazar, podobno kot pred mnogimi stoletji Faust, s Hudičem pogaja in prodaja svojo dušo. V krčmo Žabe, ki stoji na robu Ljubljanskega barja, pride Lazar kot siromak. Pismonoša, ki lazi naokrog in nima nič, saj živi na upanje. In prav to upanje v boljšo, bogatejšo prihodnost mu ponudi hudič, pa ne zato, ker bi hotel v zameno njegovo dušo. Teh ima že itak preveč, same se mu predajajo in kot žabice skačejo v peklensko ponev, iz katere Točaj - Hudič, ponudi Lazarju žabje krake. Hudič se v tem hudičevem času prav pošteno dolgočasi in hrepeni po času, ko je bil z Evico, svojo žensko polovico, združen v eno. To pa je bilo, preden ga je nadangel Mihael presekal na dvoje. In od Lazarja ne zahteva ničesar v zameno, samo da se odreče svoji preteklosti in postal bo Lazarus, nesramno bogat gizdalin. Lazar svoje preteklosti noče pozabiti in bi najbrž odšel, če se ne bi v igro vmešala Evica. "Kjer hudič ne zmore, pač baba pripomore", zato gre Lazar za hudičevko v smrt, vstane kot Lazarus in spet ugotovi, da ni srečen. Tokrat je on tisti, ki ošabno ubije Evico in da bi zbežal pred vestjo, umre ter spet postane Lazar. A večni krog življenja se znova zavrti vsem trem protagonistom, Lazarju, Hudiču in Evici, ki jim ni dano najti odrešitve.