Za naše mlade dame

ZA NAŠE MLADE DAME

Na prvi pogled enostavna zgodba o družinskem nasilju z vsakim prizorom bolj razkriva nepregledno mrežo nasilja, sovraštva, obupa in agonije. Drama govori o družinski tragediji, o intimni zgodbi, kakršnim smo priča vsak dan, o neurejenem družinskem razmerju, očetovem spolnem nasilju nad mladoletno hčerjo, materinem alkoholizmu, hčerini asocialnosti in zapadlosti v odvisnost od drog. Priča smo torej zgodbi, ki se odvija za »sosedovimi« vrati, ki jo lahko zasledimo v časopisu ali gledamo na televiziji. Vendar ne govori o zlorabi sami, ampak že o posledicah te zlorabe in o neštetih izgubljenih ter spregledanih priložnostih. Deklica Brina (Arna Hadžialjević) ostaja ves čas sama, opore ne najde niti v materi Katarini (Petra Veber Rojnik), ki se v stanju popolne nemoči in odtujenosti v do konca izpraznjenem zakonu zateka v alkohol in tudi sama trpinči otroka. Oče in mož Boris (Milan Štefe) izkorišča svoj položaj oblasti in moči ter uspešno in z užitkom manipulira z žrtvama. Pa tudi predstavniki družbe, kot sta policijski inšpektor in duhovnik, ostajajo v tem naprednem, razvitem in demokratičnem svetu le izkoriščevalski, nesposobni in vase zagledani birokrati, skrajno brezbrižni do stiske obupanega dekleta. Od vseh prezrta Brina išče izhod v drogah in izzivalnem obnašanju, a njenega klica na pomoč ne sliši nihče.
Struktura drame je nelinearna, raztrgana in namenoma fragmentarna. Neprestano zahteva bralčevo angažiranost, da sledi časovnim preskokom zgodbe od danes / malo prej do pred štirimi leti in pred štirinajstimi leti. Dogajanje spretno preskakuje na način filmskih flash backov iz sedanjosti v preteklost in tako počasi razkriva srhljivo zgodbo vse do neizbežnega tragičnega konca.

Za pisanje Dragice Potočnjak je značilno neusmiljeno natančno prikazovanje temnih plati današnjega sveta. Njen svet je svet majhnih, spregledanih, zapostavljenih, z vidika današnje družbe nepomembnih ljudi. Potočnjakova precizno izrisuje njihove stiske in bolečine in nam ne dovoli zapirati oči pred resničnostjo. Za dramo Za naše mlade dame je leta 2007 prejela Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Žirija je označila delo kot »sodobno črno tragedijo o resnici ženske žrtve«.

O AVTORICAH

Dragica Potočnjak (pisateljica) in Draga Potočnjak (igralka), rojena leta 1958, je leta 1981 doštudirala dramsko igro na AGRFT. Še isto leto se je zapdamela kot dramska igralka v Slovenskem mladinskem gledališču. Deluje tudi v drugih poklicnih in eksperimentalnih gledališčih po Sloveniji, do vojne leta 1991 pa je igrala tudi v gledališčih nekdanje Jugoslavije. V času vojne na Hrvaškem in v Bosni je pogosto nastopala v javnosti kot t. i. družbena aktivistka. Leta 1992 je skupaj z drugimi aktivisti znotraj KUD-a France Prešeren osnovala gledališko skupino Nepopravljivi optimisti. Za besedilo in režijo predstave Hiša brez strehe je leta 1996 prejela Župančičevo nagrado, leta 1994 pa drugo nagrado Sveta Evrope v okviru akcije Evropski mladinski svet proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in nestrpnosti. Svoje mentorske in pedagoške izkušnje je preusmerila na delo z ljudmi s posebnimi potrebami – sodelovala je pri gledališki skupini na ZU Janeza Levca. Od leta 1996 do 1999 je bila mentorica dramske igre na GILŠ-u. Posvetila se je tudi študiju dramske terapije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Imela je glavne in pomembnejše vloge v gledaliških predstavah in filmih Britannicus (1979), Rdeči mlin (1979), Peržani (1980), Missa in a minor (1981), Svatba (1980), Medejina otroka (1981), Romeo in Julija – Komentarji (1983), Ana (1984), Bolna nevesta (1984), Carmina burana (1984), Vojna skrivnost (1985), Lepotica in zver (1985), Blodnje (1986), Antigona, Ojdip, Ojdip na Kolonu (1987), Pisma Jožefini (1987), Balkon (1988), Krokar (1991), Prebujenje pomladi (1993), Ruska misija (1994), Lepa Vida (1995), Slepe miši (1996), Deklica in kontrabas (1998), Glas (1999), Matilda (2001), Ime rože (2002), Kekec (2004), Che Guevara (skupaj s Tomažem Štruclom, 2005). 
Napisala je veliko esejev, kratkih zgodb, radijskih iger in dram: Za naše mlade dame (2006), Vse lepo in prav (2006), Che Guevara (2005), Trieste–Alessandria Embarked, Štorja od lešandrink (2005), Kekec (dramatizacija po Vandotu) (2004), Eurotrans – Smer zahod (2003), Hrup, ki ga povzročajo živali, je neznosen (2003), Kalea (2002), La noche de Cassandra (več avtorjev, 2001), Alisa, Alica (2000), Metuljev ples (1996), Sanje in strah (1996).

Tijana Zinajić, rojena leta 1973, je doštudirala gledališko režijo na AGRFT. Poznamo jo kot eno pomembnejših režiserk mlajše generacije, uveljavila pa se je tudi kot igralka v nekaj gledaliških predstavah in filmih. Režirala je tako v institucionalnih kot privatnih gledališčih. Naj omenimo nekaj režij: Dane Zajc, Medeja (AGRFT, 1999), Andrej Jaklič, Svinčnik piše s srcem (SMG, 1999), Tone Pavček, Sonce in sončice (Gledališče Koper, 2005), Jože Pernarčič, Piaf, Edith Piaf (2005), Miro Gavran, Hotel Babilon (2005), več avtorjev, 5žensk.com (Špas teater, 2005), Robert Farquhar, Poljubljanje z Mr. Beanom (Mestno gledališče Ptuj, 2005), Frane Milčinski – Ježek in Jože Pernarčič, Greva se Ježka (2007), Jon Fosse, Punca na zofi (SLG Celje, 2007) ...