V seriji desetih pisanih in živahnih ljubezensko-erotičnih sekvenc gre Arthurju Schnitzlerju manj za zapletene zgodbe in veliko bolj za čim natančnejšo karakterizacijo oseb. 

Če vas danes kdo vpraša, s koliko osebami ste spali, preden ste se zaobljubili samo enemu, je menda splošno sprejemljivo število deset. Deset partnerjev pomeni, da ste ravno prav radovedni in pustolovski, ne pa promiskuitetni in razvratni. Deset je tudi oseb v Schnitzlerjevi igri Vrtiljak, vse pa se vrti prav okoli erotičnih dogodivščin. Deseterica kratkih žgečkljivih prizorov razgrne pogled na vse družbene sloje Dunaja na prelomu v 19. stoletje, katerih posamezniki se, čeprav čez dan živijo drug mimo drugega, nazadnje srečajo med rjuhami, in sicer tako, da se vsak izmed njih zaporedoma znajde v objemu dveh partnerjev. Pa vendar v Vrtiljaku ne gre za pikantnosti, ki bi potešile naš morebitni voajerizem, ampak za natančno študijo človeške narave, njene spremenljivosti in krhkega tkanja medčloveških odnosov.

Deset epizod okoli postelje, ki jih povezuje ista prostitutka na začetku in na koncu, opisuje dve situaciji seksualnega vedenja: hinavski pogovor pred seksom in vljudno verbalnost, preden se za enim od ljubimcev zaprejo vrata. Drugi/druga praviloma ostane v postelji, včasih pa si pred publiko povrne svoj malomeščanski videz. Schnitzler ne uporablja znane dramske situacije enotnosti mesta (denimo ista soba), saj bi to kazalo na kontekstualnost: zanima ga predvsem dekonstrukcija seksualnega sporazumevanja, socialnega diskurza seksualnosti. V njegovi drami sploh ni akcije – razen seksualne, ki je seveda ne prikaže; tudi umor v antični tragediji običajno ni prikazan. Publika je soočena z željo, lažmi, hipokrizijo, besedami, ki so prevod nečesa drugega, neizrečenega zaradi cenzure. Prikazano je verižno seksualno srečanje s formulo A z B, B s C, C z D in tako naprej vse do J, ki sreča A. Publika je soočena z ekonomijo časa in užitka, ki je grobo dekonstruirana: iz bogastva zgodovinsko in kulturno opredeljenih imaginarijev seksualnosti v tej drami seksualnost pade na samo dno vsakdana.

Arthur Schnitzler in ozadje drame

Arthur Schnitzler je bil priznan dunajski zdravnik, ki je svojo popularno dramo Vrtiljak v svoji prvi verziji napisal leta 1897, prvič pa je bila uprizorjena v Berlinu, in sicer šele leta 1920. Na krstno uprizoritev je moral čakati kar dvajset let in po premieri v Berlinu se je sprožil val javnega zgražanja, obtoževanja in moralističnih obsodb, ki so se mešale z naraščajočim antisemitizmom. Zato je Schnitzler prepovedal uprizarjanje Vrtiljaka na nemškem govornem področju.  

Po nekaterih podatkih je policija ob dunajski premieri leta 1921 uprizoritev prepovedala, Schnitzlerja pa so obsodili zaradi obscenosti. Tri leta pred tem se je končala prva svetovna vojna, propad srednjeevropskih monarhij pa je drastično spremenil zemljevid Evrope.

Ko so Schnitzlerja po premieri Vrtiljaka na Dunaju leta 1921 obsodili kot pornografa, mu je njegov someščan dr. Freud v nekem pismu napisal: »Ne morem se znebiti občutka, da ste intuitivno (četudi je to pravzaprav rezultat občutljive introspekcije) spoznali vse, do česar sem se moral sam prikopati preko trdega dela z ljudmi.« Od leta 1897, ko je Vrtiljak nastal, do leta 1921, ko ga je Dunaj prvič videl na odru, je Schnitzler svoj opus dopolnil z vrsto dram ter nekaj romani in zbirkami kratke proze, a zdi se, da se je vrtiljak zanimanj zanj v svetu začel vrteti šele po drugi svetovni vojni, ko se je recepcija njegovega dela nekolikanj otresla vseprisotnih zagat s spolnostjo.

Še preden odmahnete z roko, češ, to so bili drugi časi, danes smo dosti bolj svobodomiselni in strpni, odprite aktualne spletne strani, na katerih so še vedno ali znova prisotni predsodki in nestrpnosti vseh vrst.