Mladostniško vihravi Romeo (Matej Puc) opazi na plesu Capuletovih lepo Julijo (Nika Rozman). Ne vedoč, da sta sin in hči sprtih družin, se mlada človeka strastno zaljubita. Skrivaj se poročita in v poročni noči užijeta slast telesne ljubezni, potem pa mora Romeo zaradi spleta nesrečnih dogodkov in nesmiselnih smrti zapustiti mesto. Julijin oče medtem vsijuje hčeri drugega snubca. Julija v skrajni stiski privoli v srhljivi »rešilni« načrt patra Lorenza (Milan Štefe). Sledi vrsta usodnih naključij in tragičnih preobratov, načrt se izjalovi, posledica pa je smrt mladih zaljubljencev.

Tragedija Romeo in Julija je eno zgodnejših Shakespearovih del in verjetno najslavnejša ljubezenska zgodba vseh časov. Vsaj toliko kot o ljubezni pa nam govori tudi o sovraštvu. Kaj je bilo vzrok za silno mržnjo med veronskima družinama Capuletov in Montegov, ne bomo nikoli izvedeli. Vemo pa, da je togotna zaslepljenost sprožila plaz usodnih dogodkov, ki so strahotno zaznamovali vse, spoznanje o nesmiselnosti njihovega početja in sprava pa sta, kot se to mnogokrat zgodi, prišla prepozno. Poleg ljubezni in prijateljstva, sovraštva, maščevalnosti in smrti so teme za vse čase tudi boj posameznika proti družbi, pomen usode in naključij v človekovem življenju, mladostniška nepremišljenost in prepad med generacijami …

Ob misli na večna, idealna ljubimca Romea in Julijo običajno spregledamo, da se v sami srčiki njune ljubavne strasti, ne samo v nesrečnem družbenem »okviru«, skriva temà, ki se razkrije in obenem razsvetli šele s smrtjo, z izničenjem njune čutne, zemeljske ljubezni. Romeo in Julija v zahodni kulturi literarno poosebljata idealno ljubezen in v dobrih štirih stoletjih po prvi uprizoritvi Shakespearove drame je njun mit popularen malone do razglašenosti, saj zmeraj znova, ne le v literaturi in umetnosti, ampak tudi v vsakdanjosti neti čustva v srcih mladih ljubimcev, ki si prisegajo zvestobo do groba in onstran, tja do večnosti.

Tolažba, da je »idealna« ljubezen varno zavetje pred zlom, ne daje prave utehe, kajti katarza te drame ni v sami ljubezni, ampak v smrti, natančneje, v smrtni ljubezni ali v ljubezni – k- smrti: eros – tanatos se izkaže kot neizogibna prepletenost ljubezni in smrti, še več, kot njuna izvorna istost.

Shakespeare je prepletel osnovno zgodbo s stranskimi motivi ter vnesel v igro tudi komične elemente, ki še povečajo in poudarijo njene tragične razsežnosti.

Tragedija Romeo in Julija spada med najpogosteje uprizarjana Shakespearova dela v gledališču, doživela pa je tudi vrsto priredb za film, mjuzikel, opero in balet.

Dnevnikova nagrada

Časopisna družba Dnevnik bo pred prvo jesensko premiero tradicionalno že triindvajsetič podelila nagrado najboljši ustvarjalki ali najboljšemu ustvarjalcu v pretekli sezoni. Uprizoritve gledališke sezone 2009/2010 je še zadnjič ocenje­vala komisija v sestavi Tanja Lesničar-Pučko (predsednica), Egon Bavčer in Nada Drofenik.

Lani je Dnevnikova komisija soglasno odločila, da je v sezoni 2008/2009 igralsko najbolj izstopala Petra Veber Rojnik v vlogo Katarine v Za naše mlade dame Dragice Potočnjak.

Naslednje tri sezone (vključno s tekočo) bo uprizoritve in ustvarjalce redno spremljala in ocenjevala nova Dnevnikova komisija v sestavi Iva Kosmos (predsednica), Jaroslav Skrušny in Peter Gombač.