Pogovori na štiri oči so zadnji del avtobiografske trilogije Ingmarja Bergmana, v kateri vrhunski mojster filmske, gledališke in literarne govorice izjemno čuteče, psihološko tenkočutno in hkrati neizprosno iskreno izrisuje portreta svojih staršev v primežu konservativne družbe z začetka 20. stoletja.

V Pogovorih na štiri oči se Bergman posveti predvsem svoji materi. Gre za intimni portret lepe, inteligentne in odločne Ane, ki se je prenagljeno odločila za zakon s pastorjem Henrikom in zelo kmalu spoznala svojo zmoto. Po dvanajstih letih bolj ali manj nesrečne zveze, v kateri so se rodili trije otroci, se Ana zaplete v ljubezensko razmerje z mlajšim moškim ter okusi vse sladkosti in muke prepovedane ljubezni. Gre za eno najbolj pretresljivih študij ženske, razpete med ljubeznijo in dolžnostjo, omahujoče med moralnimi zadržki in uporništvom, med občutki krivde in strastnim zanosom. Bergman v skorajda liričnih opisih tako materine pojave kot njenih duševnih stanj izraža do nje globoko sočutje in razumevanje. »Kirurg človekove duše«, kakor so poimenovali Bergmana, v tem delu ponovno briljantno razvija tematiko o človekovi ujetosti v prostoru in času: pogled nam sicer uhaja skozi okna, a kaj, ko vrata ostajajo zaprta.

Roman Pogovori na štiri oči kakor tudi odrska adaptacija sta strukturirana v nekronološkem sosledju, akti izpovedi medsebojno pregibajo elemente preteklosti, prihodnosti in sedanjosti, s čimer še dodatno obložijo časovno dimenzijo. Roman je sestavljen iz petih pogovorov ter Epiloga-Prologa. Ana se pogovarja s pastorjem Jakobom, ki jo pozna že od ranega otroštva, z možem, ki se ji razkriva v vse mračnejši luči, z materjo, ki ji je zakon odsvetovala, zdaj pa je nepopustljiva …

Ingmar Bergman je Pogovore na štiri oči kmalu po izidu predelal v filmski scenarij. Film je bil posnet leta 1996 v režiji Liv Ullmann. Za oder bo roman tokrat prirejen prvič.

Anin svet (povzeto po članku Metke Mencin Čeplak iz gledališkega lista uprizoritve)

Anin svet je mozaik prostorov, med katerimi poskuša vzdrževati optimalne razdalje. Uspehi so kratkotrajni: tudi kadar v katerega od teh prostorov vstopi z enim samim plaščem, se mora slej ko prej soočiti s svojo razcepljenostjo – slej ko prej je v vsakem od njih hkrati žena, ljubimka, mati, hči, prijateljica, nečakinja, med njimi vlada bolj ali manj prikrita konfliktnost. Ana ni nobena izjema, ta konfliktnost ni posledica dejstva, da je v tem nizu identitet ena, ki je ne bi smelo biti. Ta prepovedana identiteta, ki je med vsemi še najbolj svobodno izbrana, jo samo prisili, da se z razcepljenostjo in konfliktnostjo sooči. In samo v tem, v tej svoji pripravljenosti, da se sooči z nečim, kar običajno poskušamo utajiti, se razlikuje od večine. Krhek in skrbno vzdrževan mir je porušen in Ani je jasno, da ga ne bo mogoče več vzpostaviti. Še huje, Ana ves čas sluti katastrofo. Pravzaprav ne sluti – ve, da se bo zgodila. Vesta tudi bralec in bralka. Vesta že od prvega prizora, kjer Anin odpor do moževih dotikov in intimne bližine nasploh in Henrikov težko zatajevani bes zaradi ženinega odpora opozarjata na dolgo zgodovino njunih napetosti. Katastrofa se je pravzaprav že zgodila, se dogaja, ne samo Ani in nikakor ne (samo) zaradi nje. Slutnja katastrofe je samo opozorilo, da jez popušča in da se bo treba soočiti s tem, kar vemo, pa nočemo ve

Ozadje (povzeto po članku Zale Dobovšek iz gledališkega lista uprizoritve)

Pogovori na štiri oči (Enskilda samtal) so stičišče motivov, ki so Ingmarja Bergmana v zasebnem in umetniškem pogledu zasledovali in obsedali tako rekoč vse življenje. Družina, zakon, religija. Trije fundamentalni koncepti se v njegovem opusu kot tudi življenju nenehno prelivajo, soočajo in odbijajo. Vsi trije pojmi so seveda le krovne točke, te pa se naknadno razpršijo v širše bivanjske situacije, ki jih lahko prepoznamo v patoloških odnosih z družinskimi člani, v surovih razprtijah med zakonskimi partnerji in včasih neposrednem, včasih simboličnem preizpraševanju funkcije oziroma obstoja boga.

Pogovori na štiri oči, Bergman jih v obliki romana napiše leta 1996, so svojevrsten poklon avtorjevim staršem, so odmev in zapis reminiscenc, ki pa kljub svoji lepoti in očarljivosti predvsem bolijo. Bergman svoje starše s portretiranjem njunega odnosa razgali v najvišji mogoči meri, a pripoved kljub temu ni dokumentarna, ne gre za realistični prepis dejanskega odnosa, temveč za njegovo parafrazo, literarno utelešenje, pri katerem ne gre za strogo podajanje pristnosti dejansko doživetega, pač pa predvsem za njegovo morebitno verjetnost (temu principu je ostajal zvest tudi v filmih).

Čeprav je zgodba, ki jo spremljamo v Pogovorih na štiri oči, del trilogije (ki jo dopolnjujeta še Najboljši nameni (Den goda viljan) in Rojen v nedeljo (Söndagsbarn)), funkcionira tudi sama zase; v njej se brutalno izostri osredotočenost na problematičen zakonski odnos, ki se znajde na secirni mizi, osvetljen pa je, med drugim, z vidika vprašanj spola, religije in družine. In kot tak zaobjame bistvo svoje vsebine, četudi je tej določen kontekst spodmaknjen ali samo nakazan.