Parole, parole je komedija o nenavadnih premenah sovraštva in ljubezni, v kateri si samoljubna in nesrečno poročena tovarnarjeva žena Eva prizadeva vzpostaviti ljubezensko zvezo z moškim, Brunom, ki ga po naključnem in nič kaj prijetnem srečanju potisne najprej v ječo in nato v norišnico le zato, da sama sebi reši kožo. Ko se nesrečnik – po njeni zaslugi obdolžen, da je zakrivil hudo prometno nesrečo – večno zasledujoče in ljubezenskih izlivov polne Eve že skorajda otrese, tudi sam spozna, da se je vanjo zaljubil. Toda ker je Eva poročena in ju na poti do popolne sreče loči le še dobrodušni in simpatični Evin mož Mario, se Eva odloči, da ga je treba ubiti. Na oni svet naj bi mu pomagal prav Bruno …

Delo italijanskega komediografa Alda Nicolaja (1920–2004) v izvirniku nosi naslov Ni bila peta, bila je deveta. Številki označujeta Beethovnovi simfoniji, ki naj bi po avtorjevem mnenju ves čas odzvanjali v ozadju, komične zaplete podlagali z resnobnimi toni, hkrati pa napovedovali nenavaden, v bistvu kar pretresljiv konec. Toda ker je tokratna uprizoritev postavljena v milje zlate dobe italijanske popevke, ker je glavna junakinja ljubezenskega trikotnika ženska, ki ogromno govori, in ker sta njena soigralca prav tako nagnjena k intenzivnemu trošenju besed, ker se v uprizoritvi veliko poje ... potem je jasno, da je Parole, parole, sicer velik hit pevke Mine v zgodnjih sedemdesetih prejšnjega stoletja, več kot primeren naslov. Kakor koli, Parole, parole je zgodba o ljubezenskem trikotniku, polna nepričakovanih dogodkov, strasti, želja, tudi solz in smeha, predvsem pa presenetljivih obratov, ki zmagovalca v trenutku naredijo poraženca, nasprotnika pa postaneta najboljša prijatelja. Pa čeprav v zločinu.