Tragedija Othello s svojo tematiko, ki poleg ljubezni in ljubosumja obsega tudi zaupanje, zvestobo, izdajstvo, hinavščino, povzpetništvo, predsodke, pojavnost zla v vseh oblikah, razkorak med videzom in resničnostjo ter ne nazadnje ksenofobijo in rasizem, danes kar kliče k ponovni uprizoritvi. Na veliki oder našega gledališča prihaja 410 let po nastanku, obenem pa tudi v sezoni, ko mineva 450 let od rojstva velikega renesančnega dramatika Williama Shakespeara.

Temnopolti Othello (Sebastian Cavazza), zanesljiv in neustrašen mavrski vojskovodja, služi beneškemu dožu in uživa veliko mero spoštovanja, čeprav se nekje globoko v sebi zaveda, da nikoli ne bo »zares eden od njih«. Ko se s senatorjevo hčerko Desdemono (Viktorija Bencik Emeršič) iskreno zaljubljena na skrivaj poročita, se njen oče silno raztogoti. Tudi Othellov častihlepni praporščak Jago (Primož Pirnat) je jezen in ljubosumen, ker Othello na mesto svojega pribočnika ni imenoval njega, ampak mladega Cassia (Lotos Vincenc Šparovec).

Jagova skrivnostno silovita maščevalnost in gnev ženeta zgodbo v tragični vrtinec. Ne da bi Desdemona to vedela, jo Jago obdolži prešuštva. Spreten v pretvarjanju in okreten v besedah brezhibno prikriva svojo spletkarsko naravo, plete vedno nove mreže ter razpihuje ljubosumje in sovraštvo do neslutenih razsežnosti. Othello je zaradi svojega porekla negotov vase in ves čas v strahu, da se bo idilična ljubezen z Desdemono razblinila kot prelepe sanje. In prav zato je Othello seveda boleče dovzeten za vse vrste podtikanja in manipulacije.

Po podatkih letopisa Slovenskega gledališkega muzeja je bil Othello na slovenskih gledaliških odrih uprizorjen trinajstkrat, prvič 3. marca 1896 v SNG Drama Ljubljana. V Mestnem gledališču ljubljanskem ga je leta 1974 na oder postavil Franci Križaj, usodno trojico pa so odigrali Dare Ulaga, Vladimir Skrbinšek in Marijana Jaklič Klanšek.

Jernej Lorenci je s svojo zadnjo režijo v našem gledališču postavil svojevrsten mejnik; drama Nevihta, ki je bila premierno uprizorjena 24. novembra 2011, je na 47. Borštnikovem srečanju prejela kar devet nagrad, med drugim veliko nagrado za najboljšo uprizoritev, na 47. Bitefu (Beograd, Srbija) pa je Jernej Lorenci prejel nagrado časopisne hiše Politika za režijo omenjene drame. Sicer pa se je Nevihta predstavila še na 29. Sarajevski zimi (Sarajevo, Bosna in Hercegovina) in na 21. festivalu Varna Summer (Varna, Bolgarija) ter na gostovanjih v tujini: Youth Theatre Sofia (Sofija, Bolgarija) in Slovensko stalno gledališče (Trst, Italija).

Iz gledališkega lista uprizoritve (Tragedija v petindvajsetih geslih, Rok Andres)

S – Shakespeare, William. Krščen 26. 4. 1564 v cerkvi Svete Trojice, v mestu Stratford nad reko Avon. Pri osemnajstih se poroči s šestindvajsetletno Anne Hathaway, imata tri otroke, med letoma 1585 in 1592 mu v Londonu kariera skokovito raste. Pri devetinštiridesetih se leta 1613 verjetno upokoji in tri leta kasneje umre v rodnem kraju. Njegovo delo obsega 38 iger (36 natisnjenih v Prvem Foliu), od tega 16 komedij, 10 zgodovinskih iger in 12 tragedij, 154 sonetov in pet pesnitev, dve izgubljeni igri in 12 besedil, ki so mu bila nekoč pripisana, danes pa je njihovo avtorstvo vprašljivo. Vpliv njegovega dela je neizmerljiv. Raziskovalci so denimo našli kar 20.000 pesmi, na katere je tako ali drugače vplival. Giuseppe Verdi je po njegovih besedilih spisal dve operi, Falstaffa in Othella. Shakespeare je pomembno vplival na angleški jezik in slovnico pa tudi na slikarje in druge umetnike. Sigmund Freud je po njegovih likih celo razvijal teorije človeške nravi.

O – Othello. Glavni vir za lik in tragedijo naj bi bila povest Un Capitano Moro (Mavrski kapitan), ki jo je spisal italijanski avtor Giovanni Battista Giraldi Cinthi, ki je svojega junaka imenoval samo Maver. Raziskovalci se ne morejo popolnoma zediniti, kje je Shakespeare dejansko dobil navdih za tragedijo, saj je bila Cinthijeva povest prevedena samo v francoščino. Določeni viri trdijo, da je glavni motiv za Othella našel v Zgodbi o treh jabolkih iz zbirke Tisoč in ena noč. Shakespearov naslovni junak ima veliko kvalitet, ki pri bralcu vzbudijo simpatijo. Tako na primer trdi, da morajo vsi ljudje biti odprti in iskreni, je močno zaljubljen in slep za vse zlo okrog sebe. Othello je v očeh gledalca običajno pozitiven lik, ne glede na njegova dejanja, saj ga na drugi strani ogroža resnično zlo. Jago udari prav po njegovih šibkostih – ponosu in socialnem statusu. Othello ve, da se mora zaradi barve svoje kože bolj dokazovati pred beneškimi plemiči, še posebej, da upraviči ljubezen do Desdemone. In njegov ponos, ki se povezuje z vero v ljudi, ga pripelje tako daleč, da za zanikanje svoje sreče žrtvuje Desdemono. Jagova machiavellijevska zmaga pa je, ko Othella prepriča, da je za svoj propad kriv sam.

J – Jago. Othellov praporščak, negativec, antagonist, zlobnež in spletkar, tudi rasist in zavistnež. Jago je motor dramskega dogajanja, ki požene in konča, domisli in izpelje peklenski načrt. Domneva se, da je bil prvi, ki je upodobil Jaga, igralec Robert Armin, ki je običajno igral inteligentne klovnovske vloge v Kakor vam drago (Kriterij, norec na vojvodskem dvoru) in Dvanajsta noč (Feste, Olivijin burkež). Znana je anekdota, ki jo je v svoji knjigi The Friendly Shakespeare zapisala Norrie Epstien in nam lahko odstre skrivnost veličine Jagove vloge. Sredi 19. stoletja so v Chicagu igrali eno prvih uprizoritev Othella v tistem okolišu. Med predstavo se je neki gledalec tako vživel v dogajanje, da je, prepričan v dejansko pokvarjenost osebe in brez zavedanja iluzije, izvlekel revolver in Jaga ustrelil. Do smrti. Igralcu so na nagrobni kamen zapisali: »Tukaj počiva največji igralec.«

Š – »Štrik mu odpusti, naj pekel ga gloda!« Tako Emilija zabrusi Desdemoni, ko hoče odpustiti klevete zoper sebe in se prepustiti moževi muhavosti. Emilija in Desdemona sta si popolni nasprotji. Emilija je preudarna, izkušena, a vendar razpeta med Desdemono in Jagom. Desdemona je sicer romantične in nežne nravi, a vendar tudi odločna, saj ne pomišlja zapustiti svojega očeta in se pridružiti svojemu možu, ki je vse, kar ne bi smel biti. Obe ženski svojo držo plačata z življenjem. Pri Desdemoni se zdi, kot da se preda iz popolne ljubezenske predanosti in sprejme svojo usodo. Na drugi strani Emilija umre z resnico na ustnicah in kot glavna priča izlije ves svoj srd ter potrdi svoje stališče z besedami Desdemoni: »Naj možje vedo, / čute imamo kakor oni sami« in »kakor smo mile, / smo maščevalne«.

Nagrade

Primož Pirnat
Nagrada Veljko Maričić na Mednarodnem festivalu malih scen na Reki za glavno moško vlogu za vlogo Jaga