Cikel Velikih iger sveta to sezono začenjamo z Antigono Dominika Smoleta.

Smoletova Antigona, ki jo je bil napisal leta 1960 in je bila istega leta prvič uprizorjena na Odru 57, je onkraj vsakega dvoma eno tistih del, ki slovensko dramsko ustvarjalnost suvereno postavlja ob bok svetovni literarturi. Smole s svojo preinterpretacijo ni le osmislil Antigone v sozvočju s tedanjo filozofijo eskistencializma in hkrati razdražil tedanje oblasti, temveč je Antigoni podelil tudi najširši in na sodobno občutljivost nanašujoč se pomen.

Predispozicije junakov so skorajda identične s tistimi iz Sofoklejeve tragedije, le da pri Smoletu Antigone nikoli ne vidimo, njene besed pa med akterje prinaša Paž. Tako v ospredje stopi Antigonina sestra Ismena, razpeta med ljubeznijo do sestre in svojim položajem na dvoru. Medtem ko Antigona išče Polinejkovo truplo, da bi ga pokopala, Ismena niha med tem, kar je prav in kar naj bi bilo prav. Kreona teži breme neznosne lahkosti vladanja, ki mu je niti Tereisias s svojimi pavšalnimi idejami o pravšnostji ne zmore olajšati. 

Kako se vpisati v ta svet in živeti življenje? Biti v skladu z normami ali v skladu s sabo? Sprava, ki nedvomno je ena izmed bolečih točk Slovencev, navsezadnje ni toliko stvar družbenega in simbolnega, pač pa stvar intimnega in resničnega.