Kadar zbolimo za težjo boleznijo, se navadno vprašamo, zakaj nas je doletela? Smo sami krivi ali so krivi naši predniki, ker smo, denimo, bolezen podedovali? Je bolezen kazen za razvratno življenje? Je lahko bolezen tudi simptom našega moralnega razkroja?

Teh vprašanj se dotakne Henrik Ibsen v Strahovih, ko odstre zavese meščanske hiše vdove Alvigove, ki se ji po bivanju v tujini, pridruži njen sin Osvald. Gospa Alvig je vse življenje skrivala resnico o nebrzdanem življenju svojega pokojnega soproga, tako da je ohranjala njegovo dobro ime še po smrti, z gradnjo zavetišč in drugimi filantropskimi dejanji. Njen trud pa razblini novica o Osvaldovi bolezni. Osvald namreč boleha za prirojenim sifilisom, ki je bil v tistem času neozdravljiv. Tudi njegova poslednja želja, da bi polno zaživel zakonsko življenje z Regino, služkinjo pri Alvigovih, se ne more izpolniti, ker mu mati prizna, da je Regina pravzaprav njegova polsestra. Laži, prikrivanje, zatajevanje, moralizem in družbena hipokrizija so tudi bolezni našega časa, za katere nimamo antibiotikov ali kemoterapije. Zdravilo je le resnica in Ibsen nam je nalije obilo.