Igrajo Katarina Bistrović Darvaš, Nataša Dorčić, Jadranka Đokić, Doris Šarić Kukuljica, Ksenija Marinković, Urša Raukar, Lucija Šerbedžija, Nina Violić in glasbenika Mate Matišić ter Stanislav Kovačić

Osem igralk bo skupaj z gledalci znova "preživelo" komunizem, vojno, tranzicijo in našo sodobnost, pri tem pa v gledališkem prostoru pričalo o času, ki jih je spremenil.

Osem igralk skuša na odru rekonstruirati neki čas skozi osebne spomine (so spomini sploh lahko kolektivni?) in v izpovednem tonu označiti prostor, ki so si ga delile in ki jim še vedno pripada. Koliko so spomini zanesljivi, koliko pa subjektivni, in koliko se skozi prenos vanje vpisuje spomin nekega Drugega? In lahko nato sploh rekonstruiramo neki čas v nekem drugem času, pri čemer se zavedamo, da se tisto, česar ne moremo priklicati v spomin, pri tem ponavlja? In če je po freudovskem nauku neprosojnost travme še zlasti odgovorna za omejenost spominjanja, koliko lahko v resnici verjamemo sebi ali drugim pri subjektivnem razglašanju nekega dogodka, odkritega v skupni preteklosti? Osmerica bo tako skupaj z gledalci znova "preživela" komunizem, vojno, tranzicijo in našo sodobnost, pri tem pa v gledališkem prostoru pričala o času, ki jo je spremenil. Osmerica bo v te ločene in povezane fragmente časa projicirala svoje lastne in naše strahove, hrepenenja, izgubljenosti, nemoči, uspehe, spodrsljaje... Osmerica bo skušala nekje zaustaviti čas v neki barvi, okusu, vonju, delu stavka, v intenzivnosti neizpolnjenega hrepenenja, izgubljeni misli, odklonu, v perspektivi preteklega, ki se ponavlja brez konca, v brezmejno bujenje, ki ga nikdar ne dohitimo.

V dotiku javnega in osebnega, na mestu, kjer se lomijo skupni spomini in skupne travme, se odpira razpoka, v katero vpisujemo zamujena srečanja. Razlika, ki nas ločuje od tistega, kar se je zgodilo, v prvi vrsti časovna, je tako globoka, da nam je ne bo nikoli, niti v varnosti jezika, uspelo preseči ali zakrpati. In medtem ko s ponavljanjem ponovno budimo travmo v sebi, zapeljani od nostalgije preteklosti prevajamo tesnobne zgodovinske dobe v olepšane črtice iz lastnega življenja.

Trideset, dvajset ali deset let pozneje se svet spreminja tudi v obsegu, v katerem mu sami puščamo, da se spremeni. Med odraščanjem ali staranjem smo s časom izpisali neko osebno zgodovino, ki se včasih, natančneje neredko, ne ujema z resnično. Ti me nikoli ne gledaš tam, kjer te vidim jaz - bi rekel psihoanalitik, ki razlaga prevaro v vsakem resničnem srečanju. In ne glede na to, kako travmatično je bilo naše srečanje s tem prostorom in različnimi časi, ki so v njem izpisovali značilne spremembe, smo ga vendarle preživeli. Če mimogrede pripomnimo na podlagi vendarle subjektivnega vprašanja - smo ga zares preživeli? Dubravka Vrgoč