Nekje v mestu je lokal, ki ni namenjen nikomur. Tisti, ki hodijo vanj, so namenjeni njemu.

Za napitnino puščajo svoje usode, hrepenenja, strahove, ljubezni. Peter in njegov brat Jure ga obiskujeta že od nekdaj; skupaj s skrivnostnim starim gospodom, ki ga nihče ne kliče po imenu, nosijo inventarne številke nekje globoko v sebi. Čas pa ni oglodal samo imovine, ampak tudi staro lastnico, ki je bila primorana lokal zapustiti novemu. Ta je pripeljal svoje osebje in svoje ideje, kar Petru, kralju besednih iger, vladarju stranskih ulic in poveljniku šank mušic, ni po godu. Nova natakarica Katja je edina, ki ga za silo obvladuje, a njeni problemi in hrepenenja segajo dlje. Zazrta je v mesto, ki ga skozi okno ne vidi. Zaljubljena je v človeka, ki v njej ne vidi človeka. In naklonjena postaja nekomu, ki ga je najbolj strah, da bo postal naklonjen njej. Pred nami tako živijo človeška bitja, ki so si ves svoj obstoj tako previdno gradila kletke pred drugimi ljudmi, da niso opazila, kako so se na koncu zagradila vanje.

Menjava straže na začetku deluje kot situacijska komedija, skozi vsako dejanje pa tone globlje v otožnost in melanholijo, in to vse do zaključka, ki stre srce tako gledalcem kot likom. Pusti sled tako na koži kot nekje globoko pod njo. Tako zunaj kot med štirimi stenami. A ta lokal, točno ta, nekje v mestu, ki ni namenjen nikomur, ima okno. In skozi njega lahko pogledamo vsi.

Mladi režiser, dramatik in prozaist Nejc Gazvoda je na podlagi vabila to dramsko besedilo napisal posebej za MGL.

Nejc Gazvoda o Menjavi straže

Režiser Sam Mendes je v nekem intervjuju povedal, da si za vsak projekt najde izrazito oseben razlog, skrit in le njegov, ki ga vleče naprej. Za film American Beauty je bila to njegova mladost, za Road to Perdition otroštvo, za Jamesa Bonda pa srednja leta in občutek smrtnosti. Ta citat sem imel na prvi strani Menjave straže, medtem ko sem jo pisal. Ideja se je porodila iz dejanske situacije, ko sem v precej slavnem in žmohtnem ljubljanskem lokalu videl dva tabora ljudi (staroselce in tiste, ki jih je tja privlekel novi lastnik) ter poglede med njimi. Spopad dveh svetov v mikrosvetu lokala se mi je zdel dober nastavek. In tu se je razmislek o videnem tudi končal. Vsak korak naprej je bil izrazito moj. Prvi je bil tak, ki ga naredim vedno: vprašal sem se, kaj pogrešam v slovenskem gledališču. Predstava, ki je nastala, ni statement kontra establišmentu, ker me to sploh ne zanima. Je intimna, ganljiva, štorijalna, človeška. Če ne dobim tega, kar pogrešam, potem to vsaj poskušam narediti. In med pisanjem ter kasnejšim razvojem predstave sem imel v glavi neki trenutek, ki pa mu nisem bil priča, bi si pa želel, da bi mu bil.

Roy Andersson, švedski filmski režiser, ki je eden mojih najljubših, je v svojem studiu gostil Mikea Leigha, angleškega filmskega režiserja, ki je ravno tako eden mojih najljubših. Leigha je zanimal Anderssonov ustvarjalni proces in je malo prišel pogledat. Nikoli ne bom vedel, kaj točno sta se pogovarjala; po vsej verjetnosti nič kaj tako zelo zanimivega, kot bi si želel. Ampak sem si pa predstavljal, to pa! Te leighovske like v Anderssonovih izrezih, te gostobesednosti in čustvena stanja v asketskem, tihem, absurdnem svetu Anderssonovih mojstrovin. Menjava straže je moj ponižni in previdni poskus, da kak košček njunih svetov odpihne v mojega. In ta moj svet je bil najpomembnejši razlog, da sem šel na to potovanje.

Zadnje čase sem se izrazito distanciral tako od komentiranja kot od razmišljanja o stanju v državi, politiki, svetovnem gospodarstvu, moji ljubi izgubljeni generaciji, sanaciji bank in prepisanih diplomskih nalogah. Vse bolj sem se odmikal in vse tišje je bilo. Ljudi sem nehal poslušati, ko so govorili o tem, kar jih tare, ampak sem raje ujel njihov pogled, ko so bili tiho. V Sloveniji obstaja neki svet, ki ga tako redki raziskujejo, da me je kar malo groza. Najbolj preprosto temu rečem svet ljudi. Ni treba, da so karakterji slovenske umetnosti zato, ker so politiki idioti in ker je Laško Heineken, sužnji ideje, koncepta, bojišče new world orderja, ikebane parol in pljuvalniki frustracij. Včasih so lahko tudi le in samo ljudje. Ker če ljudem daš mesto, boš tudi nekaj povedal o svetu. To je neločljivo povezano. Je pa to kar hudičevo težko doseči v okolju, ki je na to pozabil in do tega izgubil senzibiliteto. Se bom pa trudil dalje. S svojimi skritimi razlogi.

 

Za pomoč pri uprizoritvi se zahvaljujemo Mladenu Dolarju, Janezu Lapajnetu, Radu Likonu, Alešu Pavlinu, Andreji Potočnik, Andreju Štritofu in Matjažu Zdešarju.