Kisik

Besedilo Kisik je napisano v desetih prizorih, od katerih ima vsak obliko glasbene kompozicije – kitice in refren. Posamezen prizor reinterpretira po eno od desetih božjih zapovedi, ki jih z duhovitimi in lucidnimi dialogi hkrati ruši, na novo vzpostavlja in postavlja v današnji čas in prostor.

Saša (Gregor Gruden) iz provincialnega ruskega mesteca se zaljubi v Moskovčanko Sašo (Nika Rozman). Ko jo zagleda, kako oblečena v laneno oblekico iz Amsterdama pred spomenikom Gribojedova kadi travo, jo poljubi, odide domov v Serpuhovo, z lopato ubije svojo ženo in jo zakoplje na vrtu. Saša, ki vara svojega moža z mnogimi moškimi, se zaljubi v Saša, čeprav ve, da ju ločujejo svetovi. Saša in Saša se ljubita, pijančujeta, se prepirata in pretepata. Ko se znajdeta v brezizhodnem položaju, jima ostane samo še umik. Umik v deželo, kjer obstaja samo ples, v deželo, kamor lahko prideš samo z najmanjšim vrtiljakom smrti na svetu.

Vse, kar sta Saša in Saša naredila, sta storila iz potrebe po kisiku. Kisik je lahko marsikaj. Obstajajo ženske, ki so kisik, in tiste, ki to niso. Kisik je v ljubezni med moškim in žensko. Kisik je svoboda, ki jo imamo ali pa nimamo. Naša pljuča plešejo, ko imajo kisik, in se ustavijo brez njega.

Ozadje

V desetih komadih Viripajeva je zgodba serpuhovskega Saše in moskovske Saše sicer najbolj oprijemljiva pripovedna sled, vendar predstavlja zgolj drobec, košček sporočila Viripajeva, ki je temeljno vezano na formo besedila. Zgodbo mladeniča Saše in deklice Saše podajata On in Ona, igralca, ki se v zgodbo ne vživljata, temveč jo pripovedujeta, pri čemer iz nje pogosto skreneta in nastopita (kvazi)zasebno: to (in ne le Saša in Saša) sta človeka tretjega tisočletja. Onadva sta cela generacija. Ohranite jo v spominu kot kako staro fotografijo. Pripoved o mladeniču Saši in deklici Saši, ki jo podajata, ni brez dvoumnih zaključkov in nedoslednosti; zdi se, da nastaja sproti in pri tem ključno zaznamuje dogajanje med pripovedovalcema – in obratno. Izvirni tekst Viripajeva uokvirja še tretji lik, sodobni rapsod-didžej, ki album Kisik – Deset zapovedi napove, zaključi in vanj (čeprav le na mestu ali dveh) intervenira. Komadi Kisika so potencialni žanrski hibrid. Vsestranski gledališčnik in filmar Viripajev je iz njih režiral deset videospotov, za katere so glasbo prispevali žanrsko različni ruski avtorji; če pa jih na YouTubu pogledaš v pravem zaporedju, se sestavijo v celovečerni film.

O avtorju

Režiser, igralec in dramatik Ivan Viripajev se je rodil leta 1974 v sibirskem mestu Irkutsk in je predstavnik najmlajše uveljavljene generacije ruskih gledaliških ustvarjalcev. Na tamkajšnji gledališki akademiji je leta 1995 diplomiral iz igre, potem se je čez tri leta vpisal na režijo. Leta 2005 je postal umetniški direktor v Moskvi in ustanovil agencijo za umetniške projekte Kisik. Leta 2006 je režiral film Evforija. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim zlato masko, največje gledališko priznanje v Rusiji. Napisal je šest dramskih tekstov, sedem scenarijev in roman. Kisik je bil uprizorjen že v dvajsetih državah. Leta 2009 je sam zrežiral tudi celovečerni film/mjuzikel Kisik.

O filmu KISLOROD (2009)

Film je posnet v estetiki desetih videospotov, za vsak komad pa je glasbo napisal drug skladatelj. Dva pripovedovalca, moški in ženska (kot je zapisano v tekstu), pripovedujeta zgodbo o Saši in Saši, ki ju v igrano-animiranih izsekih upodabljata druga dva protagonista. Izseki so narejeni v različnih slogih, On in Ona ponavadi pripovedujeta frontalno, njuno pripovedovanje pa se meša z inserti Saše in Saše.