Don Juan vselej išče popolnost, torej nekaj, kar na tem svetu ne obstaja. In ženske hočejo njemu in sebi vsakokrat znova dokazati, da bo lahko vse, kar išče, na tem svetu našel.

Don Juan se vrne iz velike vojne. Izmučen je, mračen, zmeden, skrivnosten, zgubljen. Prazen. Votel. Kamor koli pride – same ženske. Na desetine žensk. Zdi se, da je na svetu zdaj on edini moški. Vladajo različne vrste pomanjkanja. Vse ženske poznajo Don Juana, vse se ga prav natančno in osebno spominjajo. On sam se ne spominja ničesar in nikogar. Z izjemo davno onečaščene in zapuščene zaročenke. Kje je zdaj ona? Kje naj jo išče? In prične se prav posebno potovanje: potovanje iskanja. Don Juan blodi med pozabljenimi epizodami svojega življenja. Sooča se s spomini drugih. Kaj je res in kaj ni? Don Juan se počasi spoprijema z lastno zgodbo, z lastno preteklostjo. Igro o mitološkem zapeljivcu von Horváth prikaže brez eksplicitne erotike. Banalnemu vztrajno zoperstavlja tragično. Melanholičnemu komično. Grobemu lirično. Dramo zaznamuje prav poseben hlad. Morda je to hlad Don Juanovega posmeha samemu sebi.

Ozadje (iz gledališkega lista uprizoritve)

Ödön von Horváth s svojim avstro-ogrskim poreklom spada med tiste dramske avtorje, po katerih še posebno radi posegamo, ko odkrivamo »resnice« o svojem nacionalnem značaju. Podobno kot to radi počnemo še s Thomasom Bernhardom, Elfriede Jelinek itd. Svojo različico Don Juana von Horváth postavlja v nedoločen srednjeevropski prostor tik ob koncu prve svetovne vojne (oktober 1918), čeprav je razvidno, da gre za področje Nemčije ali takrat ravno razpadle Avstro-Ogrske monarhije. Vendar pa se zdi, da je edino pomembnejše sporočilo, ki ga avtor povleče iz zgodovinskega konteksta, očitno to, da je moške oziroma moškost nasploh, skupaj z njihovim vodilnim mestom v tradicionalni družbeni hierarhiji, ob porazu v vojni preprosto odplaknilo, na njihova mesta pa so, sicer še vedno obotavljaje, a s hitro rastočo samozavestjo, stopile ženske (verjetno ni naključje, da v Avstriji in Nemčiji že leto po koncu vojne ženske dobijo volilno pravico). Don Juan kot edini moški lik v drami tako nujno ne zastopa samo sebe, ampak vse, kar je preživelo od starih idej in razmerij moči med spoloma. Serija triindvajsetih prizorov, v katerih večinoma nastopajo od dve do tri osebe (Don Juan in ena do tri sogovornice), daje vtis po značaju bolj komorne kot epske drame, ki pa zaradi posebne pozornosti, ki jo posveča relaciji moški : ženska, sporočilnost dogajanja (nehote?) potiska v simbolno.

Izhajajmo iz predpostavke, da žena in dom(ovina) ne čakata več čista in neomadeževana na povratek junaka. Recimo, da bo, kadar koli bo že prispel na svoj cilj, v vsakem primeru prišel daleč prepozno, da bi lahko ponovno živel, kakor da ne bi nikoli odšel. Še več, predpostavimo dalje, da obstaja močan sum, da žena in dom(ovina), kakršna si ju predstavlja, v resnici sploh nikoli nista obstajali oziroma ju je v njuni čistosti vzpostavljala ravno razdalja, ki ju je ločevala od junaka. Dobimo protagonista, ki ne samo da mu ves čas grozi, da mu bo vzeto to, kar je v življenju osvojil, grozi mu spoznanje, da tega, kar je osvojil, nikoli ni v resnici imel. Kaj takemu junaku torej sploh še ostane od življenja, razen poti, ki mu daje smisel? Če cilj doseže, bo namreč v trenutku izgubil vse. Iz tega razloga je za ohranitev dostojanstva in samopodobe s pridihom tragičnosti ključno, da se Don Juan iz vojne nikoli ne vrne, tudi če so cena za to pogosti dvomi o sebi in svojih idealih, ki postopno hladijo njegov libido.

Don Juan kot karakter prihaja iz stare španske legende. Na oder ga je prvi (pred letom 1630) postavil Tirso de Molina. Odtlej se lik Don Juana na tak ali drugačen način vztrajno pojavlja v evropski in tudi ameriški literaturi (Byron, Molière, Goldoni, Puškin, Dumas, Rostand, Frisch, Duncan, Shaw, Williams, Bergman ...).

O avtorju

Rodil se je 9. decembra 1901 na Reki kot prvi sin diplomata; oče je služboval v Budimpešti, Beogradu, Bratislavi in Münchnu, selitve so bile v njegovem življenju nenehno prisotne. Sam je svoje poreklo opisal tako: »Če me vprašate po domovini, bom odgovoril takole: rojen sem bil na Reki, odraščal sem v Beogradu, Budimpešti, Bratislavi, na Dunaju in v Münchnu in imam madžarski potni list – ampak »domovina«? Ne poznam je. Sem tipična stara avstro-ogrska mešanica: madžarska, hrvaška, nemška, češka – moje ime je madžarsko, moja materinščina nemščina.«

S pisateljevanjem se je začel ukvarjati »nenamerno«; vzpodbudil ga je skladatelj Siegfried Kallenberg in tako je napisal Knjigo plesov (Das Buch der Tänze), ki je ob svoji prvi uprizoritvi naletela na izjemno negativne kritike. Leta 1929 so z velikim uspehom krstno uprizorili njegovo Gorsko železnico (Die Bergbahn), s katero je dobil stalno pogodbo z založbo Ullstein in je zato lahko delal kot svobodni pisatelj. Napisal je naslednja dela: Italijanska noč (Italienische Nacht), Učiteljica iz Regensburga (Die Lehrerin von Regensburg) ter Pripovedke iz Dunajskega gozda (Geschichten aus dem Wiener Wald), ki so v berlinskem Nemškem gledališču doživele velik uspeh – leta 1931 je prejel ugledno Kleistovo nagrado in postal priznan dramatik. Napisal je še naslednja dela: Sem pa tja (Hin und her), Figaro se ločuje (Figaro läßt sich scheiden), Vera ljubezen upanje (Glaube Liebe Hoffnung), Sodni dan (Der jüngste Tag) ... Pri 37 letih je nanj z drevesa padla odlomljena veja nasproti gledališča Marigny v Parizu, kjer je tudi pokopan.

V Mestnem gledališču ljubljanskem smo v gledališki sezoni 1973/74 uprizorili Pripovedke iz Dunajskega gozda, v sezoni 1983/84 pa Kazimirja in Karolino (Kasimir und Karoline), in sicer oboje v režiji Žarka Petana.