Novica ob izgubi prijatelja in kolega MGL

''Živel in gorel je za gledališče''

Gašper Tič ni bil zgolj igralec, bil je vsestransko nadarjen ustvarjalec, ki je ob igranju  tudi pisal in režiral in se pri tem aktivno ukvarjal tudi z vlogo in pomenom umetnosti in kulture v sodobni družbi. Njegov široki ustvarjalni zamah je segal preko različnih medijev, žanrov in profesij. V zadnjih letih se je uveljavljal tudi kot novo, sveže komedijsko pero. Dobri komediografi so še redkejši kot dobri dramatiki, ker je komedija trši oreh, kot se zdi na prvi pogled. Gašper Tič je bil eden njenih izbranih svečenikov, ki je vedel, da je enako plemenito zbujati smeh kot solze. Komedija tudi pri Gašperju Tiču ni vzklila samo iz prirojenega smisla za humor, pač pa iz žalosti in ogorčenja nad neskončnostjo človeške neumnosti in zamirajočo empatijo.

Po končanem študiju na Akademiji za gledališče radio, film in televizijo in po nekaj vlogah v zunaj-institucionalnih projektih, sodelovanju pri uprizoritvah Koreo-drame in vlogi v SNG Drama leta 1997 postal stalni član ansambla MGL. Odločilno je na njegov umetniški razvoj vplival Zijah Sokolović, s katerim je sodeloval pri otvoritveni uprizoritvi nove Male scene MGL z naslovom Zažgi! avtorja Lanforda Wilsona in pri uprizoritvi Norci iz Helma po literarnih motivih Isaaca Bashevisa Singerja. Prelomno je bilo tudi srečanje s commedio dell’arte v uprizoritvi Sluga dveh gospodov Carla Goldonija, v režiji Borisa Kobala. Ob originalni maski Harlekina se je Gašper Tič učil giba in govorice od italijanskega mojstra Enrica Bonavere. Gašperja Tiča je poleg igralskega talenta odlikoval izjemen smisel za improvizacijo, izrazit humor, ki je igraje drsel po celotni lestvici smešnega, od burkaštva do prefinjene satire, ironije in avtoironije. Kot igralec je bil otroško zvedav, premišljen pri uporabi igralskih sredstev in scela ter popolnoma predan gledališču. Pri delu je bil hiter, natančen, požrtvovalen in pozoren tako do soigralcev kot tudi do slehernega detajla. Samo v MGL-ju je ustvaril 63 vlog. Do zadnjega je igral v šestih uprizoritvah tega gledališča med njimi tudi vlogo Svetovalca v istoimenski uprizoritvi dramskega prvenca Mileta Koruna, ki je bila izbrana v tekmovalni spored letošnjega Borštnikovega srečanja. Ta vloga se zdi kot sežetek vseh njegovih gledaliških in tudi življenjskih izkušenj. Svetovalec je ena izmed tistih odrskih stvaritev, ki terja od igralca popolni angažma, desetletja odrskih izkušenj, izbrušen občutek za odrski govor in gib, uporabo vseh igralskih veščin od improvizacije do posnemanja in tudi poigravanje z dramskim in postdramskih principom uprizarjanja. O Gašperju Tiču lahko rečemo, da je bila njegova odrska igra igra s svetlobo. Svetlobo, kot vemo, opisujemo kot žarke, kot valovanje in kot delce. Gašper Tič je eden redkih igralcev, pri katerem opisovanje ene dimenzije njegove igre, povzroči, da spregledamo druge kvalitete njegove ekspresije. Bil je eden tistih igralcev, ki z odra žarčijo, njegove odrske osebe so bile mračne, svetle, trepetave kot plamen sveče, iskrive, nekatere napolnjene z bliskovitimi reakcijami, tipološkimi in psihološkimi transformacijami, druge spet so svetlo bleščale in prežarile ves prostor. Njegova igralska umetnost je uhajala besedam, s katerimi bi lahko opisali celovitost njegovih vrhunskih odrskih stvaritev, kot ne moremo enoznačno opisati in definirati fenomena svetlobe.

Za Tičev literarni talent se je v zakulisju gledališča vedelo že leta, saj je s priložnostnimi rimami začinil marsikatero upokojitev, rojstni dan ali novoletno zabavo. Leta 2013 ta svoj dar izkazal pred vso Slovenijo z verzificirano Odo gledališču in leta 2015 z zdravico Borštnikovemu srečanju ob petdesetletnici tega pomembnega gledališkega festivala. Že prej je v gledališču prispeval kakšen hudomušen zaključek ali uvod v dogajanje, kot denimo pri Prevarah Jere Ivanc. Leta 2016 pa je napisal prvo komedijo v verzih z naslovom Trio. Delo je v gledališču Koper zrežiral Tičev stalni sodelavec Jaka Ivanc, glasbo pa prispeval Davor Herceg.  Če je bil Trio po svojem bistvu komorni kabaret, je Gašper Tič polnokrvni mjuzikel Trač –  to glasbeno-komično simultanko za trinajst oseb, šest glasbenikov in šest plesalcev – odigral kot pravi gledališki velemojster. Komični mjuzikel seveda ne more biti nosilec subverzivnega in progresivnega, lahko pa, kot je to elegantno izvedel Gašper Tič, zbada s pikrimi in satiričnimi bodicami na račun zavisti, zaplankanosti, ozkosrčnosti in nestrpnosti do vsega drugačnega. Prevratniška moč komedije je prav v tem, da gledalec/bralec zasači sam sebe pri smehu na svoj račun. Kritična ost Trača je naperjena zoper medijsko skonstruirano realnost, katere vrednote ponotranjimo in pristanemo na simplificirane diagnoze kompleksnih problemov. Ampak na koncu Trača ljubezen premaga zlo. V Tičevem primeru ne gre zgolj za ljubezen do sočloveka, ampak tudi ljubezen do gledališča. Bil je strasten in polnokrven teatrski človek od glave do peta, živel in gorel je za gledališče, ki ga je brezmejno ljubil in ga preimenoval v Moja Gledališka Ljubezen.

Za njim ostaja neizbrisljiva praznina, saj nismo izgubili zgolj vrhunskega ustvarjalca, pač pa tudi očarljivega, inteligentnega, duhovitega in čutečega človeka, ki nas je ganil ali nasmejal do solz, predvsem pa nas je vse povezoval v eno veliko gledališko družino.

Ira Ratej