Nagrade 53. Festivala Borštnikovo srečanje

Nagrade 53. Festivala Borštnikovo srečanje

Poročilo strokovne žirije
Letošnja deseterica uprizoritev v tekmovalnem programu 53. Festivala Borštnikovo srečanje po izboru selektorice Zale Dobovšek je v marsičem izstopajoča. Prvič doslej je festival v tolikšni meri udejanjil svojo naravo srečanja kot sobivanja repertoarnih gledališč in neinstitucionalnih producentov. Poleg osrednjih ljubljanskih institucij in kranjskega gledališča, ki so na odrih Borštnikovega srečanja tako rekoč stalni gostje, smo si ogledali tudi tri nevladne produkcije, kakršne se v obstoječem formatu znotraj javnih zavodov zelo verjetno ne bi mogle realizirati, ter tri koprodukcije, ki tudi po zaslugi povezovanja institucionalnega in nevladnega zmorejo uresničiti svojo idejno, izvedbeno in produkcijsko ambicioznost.

Ob širokemu naboru raznolikih uprizoritvenih form, ustvarjalnih pristopov, produkcijskih modelov, režijskih principov in estetik je ena od osrednjih in najizrazitejših tendenc letošnjega programa vprašanje skupnega, in sicer celovito – v tematskem, izraznem in ustvarjalnem smislu. Kako delamo, gledamo in izvajamo gledališče skozi lastno telo in vse od začetne nule, pretresata heroja v Predstavi vseh predstav; »kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj«, je temeljno izhodišče intenzivne geste prisotnosti in vztrajne osebne investicije v performansu Skupaj. Postulat skupnosti – kako si želimo, zamišljamo, smo ali kako ne (z)moremo biti skupaj – je presenetljivo odmeval v vsaki uprizoritvi letošnjega tekmovalnega izbora; skozi zasebne perspektive ali v širšem družbenem planu, z obravnavo sovraštva in fašizmov, obračunavanja in dekonstrukcije utopij.

Še posebej pa se vprašanje skupnega manifestira in afirmira v nekaterih uprizoritvenih postopkih in oblikah, ki se premišljeno odmikajo od samoumevnosti tradicije klasičnega dramskega gledališča in utečenih struktur ustvarjalnega procesa. V kolektivnem ustvarjanju smo prepoznali intenzivnejšo ustvarjalno svobodo, poglobljene premisleke izhodišč in jasnejši odnos do vsebine uprizarjanja. Z avtorskimi projekti se ustvarjalci neposredno umeščajo v kontekste aktualne stvarnosti, ki jih tako ali drugače (pri)zadeva. V nekaterih drugih primerih so obstoječe dramske in literarne predloge dopolnjevali ali prešili z lastnim, avtobiografskim materialom. Izrazita je vzpostavitev kolektivnega igralskega organizma, ki celovito vodi in upravlja odrsko pripoved ter komunikacijo z občinstvom. Morda je gledališče ujelo trenutek, v katerem je pomembno vsako predpostavko ponovno postaviti pod vprašaj in je stališče pomembnejše od individualnih profesionalnih kreacij. Ne nazadnje so vsako gledališče, vsak festival, vsako življenje in vsak javni prostor na nek način vaja v tem, kako biti skupaj. In če jih spremlja toliko profesionalne in osebne zagrizenosti, odločnosti, energije, predanosti, pa tudi ljubezni in nežnosti, kot smo jih videli v letošnjih uprizoritvah, potem lahko sklenemo, da je prevpraševanje skupnega poligon, ki predstavlja tako gesto upora kot gesto upanja, se odpira ranljivosti ter išče moč v sebi in drugem.

Nika Arhar, predsednica
Goran Ferčec
Simona Hamer
Marko Sosič

Maribor, 27. 10. 2018

 

Borštnikova nagrada za dramaturgijo
Matic Starina za dramaturgijo v predstavah Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Visoška kronika v produkciji SNG Drama Ljubljana.
S poetičnimi in radikalnimi dramaturškimi intervencijami dramaturg Matic Starina Sen kresne noči in Visoško kroniko preoblikuje v originalne in avtorske uprizoritvene koncepte, ob tem pa ohranja vse dramske, narativne in simbolične sloje predlog. S spretnim balansiranjem med dramskim in epskim, z uprizarjanjem in s pripovedovanjem vzdržuje dramsko strukturo živo in odprto kot kreativni prostor reference, kritike, argumenta in poezije. Naloga dramaturga v obeh predstavah je popolnoma jasna: izboriti si osebni prostor in glas med mitskim in kanonskim ter jima omogočiti, da spregovorita z logiko in glasom današnjega časa. Konkretnost Starinove dramaturgije se pokaže ne le kot spretnost konstrukcije in vzpostavljanja načela, temveč enako pomembno tudi kot spretnost dekonstrukcije.

Borštnikova nagrada za scenografijo
Branko Hojnik za scenografijo v predstavi Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega.
Branko Hojnik ujame različne pomenske in asociativne plasti sodobne avtorske obdelave Shakespearjevega Sna ter jim s scensko konstrukcijo pride naproti kot avtonomna enota kompleksne uprizoritvene idejne mreže. Čeprav igralcem pripadajo mize v ospredju, Hojnik z jasno perspektivo vseskozi usmerja pogled v ozadje, tja, kjer stene obstajajo tudi zato, da ustvarijo negativ prostora. Čeprav velikanska in impresivna, scensko konstrukcijo slavnostne dvorane bistveno zaznamuje njena praznina, razpoka, podobno kot ljudi, ki v njej čakajo in umirajo v svojih ljubeznih, upih in (dez)iluzijah.

Borštnikova nagrada za glasbo
Branko Rožman za glasbo v predstavah Naš razred v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana, Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Visoška kronika SNG Drama Ljubljana.
Branko Rožman razume glasbo in celotno zvočno podobo kot aktiven in živ element gledališkega dogodka. Premišljeno izbira ustrezne glasbene postopke in jih subtilno, a prezentno vpleta v uprizoritve. V Našem razredu in Visoški kroniki petje in igranje na klasične ali ljudske inštrumente avtonomno postavi v učinkovit dialog z igro. Tako aktivno soustvarja atmosfere, ritem in vsebinske poudarke, nemalokrat pa s svojim umetniškim prispevkom postavlja temelj igralskim kreacijam in razširja polje soigre.

Borštnikova nagrada za igro
Matej Puc za vlogo v predstavi Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega.
Matej Puc je z intenzivno in celovito izvedbo čvrsto presečišče vseh dramskih silnic kompleksnega scenskega mehanizme uprizoritve. Z lastnim igralskim habitusom znotraj izhodiščnega okvira lika Demetrija gradi prostor za igralski razvoj in metamorfozo, pri čemer znotraj žanra elizabetinske komedije raziskuje mučna stanja nelagodja in tesnobe. Povsem koncentriran na odnos s soigralci vzdržuje tudi dinamično povezavo z gledalci, v katerih išče subjekt soigre in polje podpore. Ob natančnem oblikovanju vloge ustvari sodobnega posameznika, nepripravljenega na spremembo, a zavedajočega se njene neizbežnosti.

Vse odločitve so bile sprejete soglasno.