Nagrada Prešernovega sklada MATEJU PUCU za več vlog

Na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, ki bo v četrtek, 7. februarja, ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, bo predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer podelil Prešernovi nagradi in nagrade Prešernovega sklada.  

To so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti v Republiki Sloveniji. Prešernovo nagrado prejmejo ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico; posameznik jo praviloma lahko prejme le enkrat. Nagrado Prešernovega sklada prejmejo ustvarjalci za pomembne umetniške dosežke, ki pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice.

Veseli in ponosni smo, da je nagrado Prešernovega sklada prejel tudi igralec stalnega igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega MATEJ PUC za več vlog, ki jih je ustvaril v zadnjih letih v našem gledališču. Iskreno čestitamo vsem nagrajencem!

Obrazložitev Zale Dobovšek, članice strokovne komisije za scensko umetnost, ki jo je imenoval Upravni odbor Prešernovega sklada:

Matej Puc, od leta 2005 stalni član igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, je v zadnjem desetletju tako matičnemu gledališču kot slovenskemu kulturno-umetniškemu prostoru pustil pečat igralca s prepoznavnim osebnostnim in igralskim profilom. V tem času je v več kot štiridesetih vlogah izkusil paleto igralskih izzivov, ki so se gibali v polju komedije, melodrame, muzikala, postdramskih form, kabareta in vzgojno-pedagoških projektov. Širok spekter režijskih estetik ga je izoblikoval v igralca, čigar princip delovanja se izogiba shematičnim pristopom v oblikovanju in razumevanju posamezne vloge, zato sta njegova navzočnost in nastop na odru vedno nepredvidljiva, občinstvu pa še neraziskana. Njegova pojavnost (ta  se ob dobrih igralcih vedno neločljivo, a odmerjeno dotika tudi zasebne) je ne le sveža, večstranska in razgledana, temveč tudi senzibilno dojemljiva za večplastnost gledališke umetnosti, ki naj – če želi izživeti vse svoje potenciale – vedno ostaja kreativno naivna ter dovzetna za vse sloge uprizarjanja. Puc je prepričljiv v dramskem okolju in izvrsten v performativnih metodah odrskega izražanja. Sodeloval je z vsemi pomembnimi režiserskimi imeni (Jernej Lorenci, Ivica Buljan, Mateja Koležnik, Eduard Miler, Janez Pipan, Sebastijan Horvat, Ivana Djilas, Aleksandar Popovski idr.) in s tem ostril različne poglede na gledališče in pristope k ustvarjanju. Stalna angažiranost v različnih režijskih poetikah mu je kot igralcu priskrbela izvrsten teren za nenehen razvoj in širjenje izvajalskih potencialov. V obdobju zadnjih dveh let je ustvaril niz izstopajočih vlog.

Pučev Zevs v uprizoritvi Iliada brez dvoma izstopa zaradi svojevrstne interpretacije božanskega lika, ki ga je Puc zagrabil z vso vehemenco, strastjo in odločnostjo, a zato nič manj ironično, sarkastično in žlahtno posmehljivo. V specifični postavitvi veličastnega antičnega epa, v katerem se izvajalci sočasno nahajajo v položaju igralcev, pripovedovalcev ali zgolj nemih performativnih znakov, Puc izstopa s svojo markantno pojavo. Njegovo telo je poosebljena moč, je kot pobesneli lev, rjoveč, živalski in prvinski, v stiku z ženskim telesom prostaški in obscen, toda kljub temu v tej vulgarnosti nekako šarmanten in karizmatičen.

Pučev Malcom (Dunsinane) je podoba navzven naveličanega, utrujenega vladarja, ki kljub kraljevi opravi ne deluje nič kaj dostojanstveno, ampak prej smešno, že skoraj primitivno. Njegov nastop teži k nekakšni dvojni igri, želi dajati vtis lenobnega, lahkotnega kralja, vztraja v cinizmu, navznoter pa daje slutiti nevarno nepredvidljivost, zato je namerno prenarejen, v njegovi igri prepoznamo značaj vladajoče figure, pri kateri so besede in notranja stanja pogosto neskladni. Malcolm v Pučevi izvedbi je nenavaden, popačen vladarski lik, ki mu uspe prezrcaliti tudi notranjo neuravnovešenost in impulzivnost – kot temeljni nevarni značajski niansi ljudi na oblasti.

Njegov Peer Gynt je bil, lahko bi rekli, zanj prelomen. V ta lik se je Puc fizično potopil in psihološko poglobil do obisti. Zatipal in obdržal je izjemno ravnovesje v oblikovanju genialca-blazneža, ki je objesten, a v tem zapeljiv, ki zazveni kot nor, a le zato, ker  ve preveč. V zapletene Ibsenove pokrajine prividov, notranjih psihoz, arhetipov in mitologije je Puc vstopil suvereno in prav zaradi svojega trdnega izvajalskega fokusa izoblikoval izjemno vlogo človeka, ki na eni strani presega svet, na drugi pa ponudi uvid v svojo skrajno notranjo ranljivost.

V uprizoritvi Leonce in Lena njegov Valerio deluje kot tujek, velik brezdelnež (»Zelo sem zaposlen s tem, da nič ne delam«), ki na trenutke oddaja vtis čudaškega klateža.  Puc vlogo duhovito polni z reakcijami spakovanja, vreščanja, izriše posebno vrsto infantilnosti, ki pritiče modri krvi, hkrati pa se uspešno spaja z odrskim ludensom nekega izmišljenega kraljestva in absurdom kot gonilom celotne režijske misli.

V Žlahtnem meščanu je Pučev Dorant novodobni dandy, ki najprej s svetom komunicira prek svojega videza, nato z vsem ostalim. Gizdalinstvo je pripeljal do skrajne meje, na njej se Puc pravočasno ustavi, zato se zdi še vedno verjeten in v živem dialogu s sodobnim časom. Ves je fin, prevzeten, a pri tem nosi s seboj neko distanco do sveta, zato je komičen, pogosto tudi zaradi telesne rabe prefinjenih nians feminilnosti in spolirane retorike, kar ga dela nekakšnega diplomatskega metroseksualca.

Osrednji Pučev lik v uprizoritvi Vojna in mir je bil Pierre Kirilovič Bezuhov (ob njem še Vojak in Mrtvec). Pučev Pierre je sicer dobrodušen, zadržan, sramežljiv, a ob svoji šibki točki – ljubezenskem razmerju – se hitro spreobrne v nerodnega, zmedenega človeka. Njegova občutljivost in nedolžnost, ki ju Puc izkazuje prek celega telesa, se izkažeta kot razlog za ključno zaslepljenost, tudi njegovo telo zmore zblazneti, a se zatem že povleči nazaj, v kes, obžalovanje ter v pomenljivi molk in introspekcijo – prav s slednjim pa Puc vzpostavlja novo, bistveno razsežnost svojega psihološkega profila.

S svojo zadnjo vlogo, Demetrij v avtorskem projektu Sen kresne noči,pa je Puc znova dokazal svoj velik potencial: specifično razumevanje in posluh za interpretacijo, ki se izogiba dramskosti  in pričakovani psihološki zaokroženosti. Tu njegov nastop zdrsne globoko v performativno in pri tem sočasno skozi sintezo telesa, glasu in giba liku razpira izjemno širino, ki ga, tako se zdi, že skoraj potisne na rob nezavednega.