Dnevnikova nagrada 2018

V soboto, 29. septembra, smo premierno uprizorili igro francoskega avtorja Honoréja de Balzaca MERCADET ali POSLOVNI ČLOVEK v priredbi in režiji Janeza Pipana. Po aplavzu, ki je sledil predstavi, je Dnevnik, družba medijskih vsebin, enaintridesetič podelil nagrado najboljši ustvarjalki oz. najboljšemu ustvarjalcu v pretekli sezoni.

Uprizoritve gledališke sezone 2017/2018 je ocenje­vala komisija v sestavi Gregor Butala (novinar kulturne redakcije Dnevnika), Tomaž Gubenšek (dekan AGRFT) in Vesna Miloševič Zupančič (abonentka MGL).

Dnevnikova komisija je soglasno odločila, da Dnevnikovo nagrado 2018 za izjemen umetniški dosežek na odru Mestnega gledališča ljubljanskega dobi igralka Jette Ostan Vejrup za vse tri vloge, ki jih je odigrala v pretekli sezoni.

 

Utemeljitev Dnevnikove nagrade za izjemen umetniški dosežek v MGL v sezoni 2017/2018:

 Igralka Jette Ostan Vejrup priznanje za izjemen umetniški dosežek prejema za vse tri vloge, ki jih je v preteklem gledališkem letu ustvarila na odru Mestnega gledališča ljubljanskega: za vlogo Hipolite v uprizoritvi Sen kresne noči, ki jo je po motivih istoimenske igre Williama Shakespeara zrežiral Jernej Lorenci; za vlogo Levive v drami Hanoha Levina Življenje kot delo, ki jo je zrežiral Andrej Jus; in za vlogo Birgitte Mrak v kriminalni nadaljevanki Praznina spomina Barbare Zemljič, ki jo je zrežirala Nina Šorak. Ti trije ženski liki sicer naseljujejo predstave z zelo različnimi uprizoritvenimi zasnovami in estetikami, vendar obenem med njimi prepoznavamo tudi čvrsto, že kar nezgrešljivo povezanost, ki jo z mojstrstvom svoje umetnosti vzpostavlja njihova odrska nosilka.

Nekaj posebnega je namreč v načinu, kako uspeva Jette Ostan Vejrup posvojiti omenjene vloge, jih prežariti skozi sebe in v pretehtanih odmerkih vrniti v večplastno pokrajino odrskega dogodka. Naj bo to nemočna vpetost v družbene rituale moči, trpna sprijaznjenost z votlostjo partnerskega odnosa ali boleča intimna izkoreninjenost – vsa, tudi tista najbolj skrajna čustvena in eksistencialna stanja igralka posreduje z enako natančnostjo izraznih sredstev ter vedno v občutljivem dialogu s celostno logiko uprizoritve. Enkrat zgolj s pomenljivim pogledom na sicer brezizrazni maski obraza, drugič v kričeči napetosti kretenj ali telesa, vselej pa z notranjo silovitostjo, v kateri tli tudi obljuba luči.