Dnevnikova nagrada 2017

V četrtek, 21. septembra, smo premierno uprizorili prvo slovensko uprizoritev mjuzikla Rent ameriškega avtorja Jonathana Larsona v režiji Stanislava Moše. Po aplavzu, ki je sledil koncu predstave, je Dnevnik, družba medijskih vsebin, že tridesetič podelil nagrado najboljši ustvarjalki oz. najboljšemu ustvarjalcu v pretekli sezoni.

Uprizoritve gledališke sezone 2016/2017 je ocenje­vala komisija v sestavi Gregor Butala (novinar kulturne redakcije Dnevnika), Tomaž Gubenšek (dekan AGRFT) in Vesna Miloševič Zupančič (abonentka MGL).

Dnevnikova komisija je soglasno odločila, da letošnjo Dnevnikovo nagrado
za najboljši umetniški dosežek prejme mnogo prezgodaj žalostno preminuli igralec MGL

Gašper Tič 

za vlogo svetovalca Poldeta v uprizoritvi Svetovalec – Katalog burlesknih dialogov,
ki jo je po istoimenski dramski predlogi Mileta Koruna zrežirala Nina Rajić Kranjac.

 

Utemeljitev Dnevnikove nagrade za najboljši umetniški dosežek v MGL v sezoni 2016/2017:

Svetovalec Polde, kot ga je utelesil Gašper Tič, je več kot le naslovni lik, okoli katerega se zgošča kolaž tematsko raznorodnih prizorov, razraslih iz Korunovega dramskega prvenca. Ta metaforična mešanica razumevajočega poslušalca, dobrohotnega znanca in trpko razpoloženega modrijana se v večplastni, do zadnjih podrobnosti izdelani in skozi različne uprizoritvene lege prehajajoči igralski interpretaciji vzpostavlja hkrati kot gibalo in odsev te raznoterosti, neulovljiva točka, iz katere raste dogajanje in se vanjo vsakič znova vrača. Zaznamovan z melanholično občutljivostjo za protislovja človeškega bivanja, toda tudi s svojevrstno etično angažiranostjo, se protagonist predstave sprehaja med slehernikom in mojstrom, sprijaznjenostjo in burkaštvom, med skorajda naivnim humanizmom in jedkim komentiranjem sveta; med odrom in življenjem, vlogo in njenim nosilcem – pri čemer ni prav vselej jasno, kje se konča prva in začne drugi.

Gašper Tič je v Svetovalca vnesel obsežno paleto svojega bogatega umetniškega izrazja, izkušenj in nadarjenosti za celostno gledališko snovanje, zdi pa se, da ga je prežaril tudi s subtilnim osebnim premislekom. Polde, hkrati akter in opazovalec, naenkrat ni več le dramska oseba, ki sogovornikom s komičnimi opazkami ali bizarnimi nasveti pomaga, da ugledajo sebe; iz odrskega vesolja namreč neposredno izrašča v avditorij ter kot osamosvojena entiteta skozi nekakšno privilegirano mešanico samoironije in dobrodušnosti podaja roko vsemu človeškemu med nami. To je stvaritev, v kateri se je umetnik popolnoma zlil z likom, da bi skozi njega obenem postal on sam, pri tem pa je v vsej ranljivosti razgrnil različne sloje igralske – in igralčeve – osebnosti. Vse to zgolj zato, da bi še enkrat vzpostavil gledališče kot prostor potovanja k nekakšni resnici sveta, kjer je – kot je zapisal v svojem prologu k predstavi – vse zares in hkrati ni, kjer tudi kdor umre, v resnici preživi.

 

Dragi Gašper, hvala za vse.