Doslej izšlo

Pavis nasl www

Sodobna režija

Patrice Pavis, 2012

Viri, težnje, perspektive

Ugledni francoski teatrolog Patrice Pavis je v knjigi Sodobna režija.Viri, težnje, perspektive zaokrožil svoje dolgoletno ukvarjanje z gledališčem oziroma uprizoritveno prakso ter še posebej z režijo, ki ga okupira že od njegovih teoretskih začetkov v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Knjiga Sodobna režija : Viri, težnje, perspektive je bila prvič objavljena leta 2007 pri pariški založbi Armand Colin; leta 2010 je izšla njena razširjena in dopolnjena izdaja, ki prihaja med slovenske bralce v prevodu Jana Jone Javorška in s spremno besedo Blaža Lukana. Patrice Pavis je v tej knjigi zaokrožil svoje dolgoletno ukvarjanje z gledališčem oziroma uprizoritveno prakso ter še posebej z režijo, ki ga okupira že od njegovih teoretskih začetkov v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Gre za temeljno študijo, ki po eni strani obravnava in komentira izvore gledališke režije, po drugi pa se ukvarja z njenim aktualnim položajem in obeti za prihodnost. Preverja meje gledališke režije, jo raziskuje v soodvisnosti z drugimi področji ustvarjanja, predoča in reflektira njene postmoderne dekonstrukcije ter ponuja vrsto inspirativnih odgovorov na intrigantno vprašanje o perspektivah in možnostih njenega nadaljnjega razvoja. Pri tem se vseskozi poslužuje primerov iz sodobne dramske in režijske prakse ter širi in utemeljuje ustrezen pojmovni aparat za njeno teoretsko obdelavo. Knjiga je opremljena z vrsto črno-belih fotografij, poleg glosarja in seznama literature pa sta ji dodani tudi izčrpno imensko in stvarno kazalo. Ob njenem izidu lahko zaradi njene teoretsko-esejistične prodornosti in stika z živim virom teatralnosti upamo, da se ne bo dotaknila samo gledaliških teoretikov, temveč tudi ustvarjalcev in gledalcev, ki jim bo pomagala tako pri nastanku kot tudi pri razumevanju sodobnega v gledališču.

IZ SPREMNE BESEDE

V Pavisovi teoriji se dogaja produktivna oblika »prisvajanja« različnih teoretskih konceptov in njihove domala »poetične« nadgradnje v izvirno »kritično teorijo«. Pavis je v svoji teoriji najprej intrigantni opazovalec z izjemno sposobnostjo povezovanja, razumevanja gledaliških znakov in njihovega razločevanja. Čeprav se včasih zdi sociološko »odmaknjen«, politično pa »nevtralen« (ne bomo rekli, da je konservativen, zagotovo pa ni radikalist), kot da bi ga premik iz teksta v kontekst odvrnil od tega, kar je zanj bistveno (»Umetniško delo nas preoblikuje in mi preoblikujemo njega …«), je dojemljiv tudi za intimnejše govorice uprizorjenega sveta in subjektov ter skupnosti v njem. Nato je nemara najtemeljitejši sistematik med gledališkimi teoretiki, kar je zagotovo dediščina njegove »mladostne« semiotične faze. Ta sistematičnost in urejenost se najizraziteje reflektirata v Gledališkem slovarju, pa v delu Analiza predstav in, v povsem praktičnem smislu, v njegovem znanem »vprašalniku za analizo predstave«, objavljenem v knjigi Voix et images. Brez dvoma je zadnja (celo neke vrste »učbeniška« oziroma »priročniška«) lastnost posledica Pavisove dolgoletne pedagoške prakse na francoskih, angleških in nemških, pa tudi španskih, ameriških ali korejskih univerzah. Pavis sledi gledališki praksi s kondicijo gledališkega poročevalca (najbrž ni naključje, da naklonjeno piše tudi o gledališki kritiki: »Namesto da zviška obravnavamo časopisno gledališko kritiko, bi morala bolj subtilna teorija ponižno dvigovati pogled proti njej.«) in v predstavah ne najde samo teoretskih provokacij, temveč tudi povsem osebni užitek, podoben Barthesovemu »užitku v tekstu«. Pri tem ni ekskluziven kot marsikateri sodobni teoretik, ki svoj miselni horizont zoži na razpravljanje o dveh, treh primerih sodobnih scenskih praks, temveč dopuščajoč in odprt v širino: sprejema tako klasične oziroma tradicionalistične forme (kjer pa vidi nujnost »zarezati v meso pisave«) kot postdramske radikalizacije (z že omenjenim pomislekom), tako medijsko posredovane dogodke (ki jih razume ne kot tehnično ali formalno vprašanje, temveč povezane s »celotnim pomenom režije«) kot neposrednost body-arta (kjer je sposoben tudi tako lucidne formulacije kot: »Ali ni performer dejansko sam zase katastrofa, nekdo, ki si nenehno zadaja težave in nesreče?«). Navsezadnje pa je Pavis duhovit in empatičen pisec (tudi sam je dramski avtor), ki misli na svojega bralca in mu pomaga skozi besedilo s pogostimi slogovnimi »ekscesi«, retoričnimi vprašanji, vzkliki in »sentimentalnimi« izjavami.

Blaž Lukan: Pavisova dekonstrukcija sodobne režije

Knjigo je mogoče kupiti tudi preko spleta na naslovu: www.buca.si