Doslej izšlo

Kristof Jacek Kozak

Privlačna usodnost: subjekt in tragedija

Krištof Jacek Kozak, 2004

V pričujoči knjigi avtor na podlagi filozofske perspektive izpodbija predpostavko o smrti tragedije ter ilustrira preživetje te zvrsti v sodobnih gledaliških oblikah tragedije.

Razprava se najprej ozre na Aristotelovo Poetiko ter pregleda vpliv, ki so jih Aristotelova načela imela na pojmovanje zvrsti. Besedilo se loti prikaza načina, na katerega se je oblikovala zgodovina tragedije na Zahodu v luči tega temeljnega teoretičnega dela. Nadalje opozori na pomen vzpostavitve post-kartezijanskega subjekta, ki je postal bistven tako za filozofsko refleksijo o človekovi subjektiviteti, kakot tudi razmišljanja o možnosti predstavitve tragiškega subjekta v drami. Ravno preplet filozofije in umetniškega predstavljanja se s posebnim poudarkom izrazi v nemški idealistični misli, ki je razvila "filozofijo tragedije" in vzpostavila subjekt kot jedro zvrsti. Kritika idealizma je neizogibno vodila v trditev o smrti zvrsti. Omenjene dogodke v zgodovini tragedije in v razumevanju človekove subjektivitete poudari kritična analiza Heglove idealistične koncepcije tragedije, kateri v razpravi sledi raziskava novih kritičnih pogledov, ki so jih vpeljali Hebbel, Schopenhauer, Nietzsche, Lukács in ki so dosegli vrh v modernističnem razkroju subjekta, najizraziteje predstavljenem v Beckettovih igrah. Kljub institucionalizaciji subjektovega izginotja s poststrukturalističnimi hipotezami, so filozofi (na primer Lévinas) in literarni teoretiki (Zima) hkrati z zavrnitvijo tako imenovanega anti-humnističnega in post-racionalnega teoretičnega diskurza ponovno odkrili osnovo za samo-ustanovitev subjekta. Razprava prikazuje, kako je Lévinasova etična teorija, ki je doživela dialoški odmev pri Zimi, vzpostavila temelj za post-dekonstrukcijski subjekt, katerega oblike je mogoče zaslediti v sodobnih gledaliških tragedijah, katerih osrednji spopadi so hkrati neizogibni in nerazrešljivi. V prikazu navedenega argumenta se razprava osredotoči na tri sodobna dramska dela, predstavnike treh različnih nacionalnih literatur (Francije, Kanade in Velike Britanije) in njihovih ustreznih tragiških tradicij: Roberto Zucco (1988) Bernard-Marie Koltesa, Doc (1984) Sharon Pollock in Europe (1994) Davida Greiga Podrobna analiza treh iger se osredotoči na nivo subjektivitete, ki ga glavni liki dosegajo. Liki so predstavljeni tudi v luči različnih filozofskih formulacij subjekta, o katerem je govor v teoretskem delu razprave. Tako teoretična kot tudi literarna analiza dokažeta, da je govoriti o smrti tragedije preuranjeno, če ne sploh neustrezno ter da je v sodobnih dramah še vedno mogoče govoriti o zvrsti tragedije.