Doslej izšlo

Svetina nasl web3

Gledališče Pekarna 1971–1978

Ivo Svetina, 2016

V začetku sedemdesetih let 20. stoletja sta v Ljubljani nastali dve eksperimentalni gledališči: EG Glej in Gledališče Pekarna. Prvega so leta 1970 ustanovili režiserji, dramaturgi in igralci, ki so izhajali iz dediščine Odra 57. Med njimi je bil tudi Lado Kralj, ki pa se je še istega leta odpravil na podiplomski študij v ZDA in tam sodeloval s slovitim režiserjem Richardom Schechnerjem. Ko se je leta 1971 vrnil v Ljubljano, svoje ustvarjalne poti ni nadaljeval v EG Glej, temveč je z Ivom Svetino in drugimi sodelavci v prostorih opuščene pekarne na Viču ustanovil Gledališče Pekarna.

Marca 1972 je bila v Gledališču Pekarna prva premiera: Lado Kralj je uprizoril igro Daneta Zajca Potohodec in z njo začrtal novo gledališko poetiko na Slovenskem. Od prvotnega obrednega gledališča (Potohodec, Gilgameš, Ali naj te z listjem posujem?) je Gledališče Pekarna raziskovalo v različne smeri (od ludizma do neonaturalizma) ter z velikim uspehom gostovalo po vsej Jugoslaviji in v tujini (med drugim na znamenitem festivalu v Nancyju). Do leta 1978, ko je prenehalo delovati, je v njem nastala vrsta predstav, ki so v veliki meri temeljile na osnovi besedil domačih avtorjev (Daneta Zajca, Rudija Šeliga, Matjaža Kocbeka, Petra Božiča, Denisa Poniža in drugih). Zadnja načrtovana predstava je bila Grobnica za Borisa Davidoviča po noveli Danila Kiša in v režiji Ljubiše Ristića, do katere pa ni nikoli prišlo, kar je pomenilo konec Gledališča Pekarna. Kiševa novela je pod naslovom Missa in a-minor v Ristićevi režiji nato zaživela leta 1980 v Slovenskem mladinskem gledališču.

V knjigi Gledališče Pekarna 1971–1978, ki jo je napisal pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina, bomo iz prve roke pregledali zgodovino in osvetlili pomen tega pomembnega poglavja v zgodovini eksperimentalnega gledališča na Slovenskem. Izčrpno in s številnimi fotografijami opremljeno knjigo je z zapisom na zavihih med bralce pospremil Lado Kralj. Knjiga dopolnjuje in nadgrajuje Svetinove že obstoječe članke o Gledališču Pekarna ter jih povezuje v novo celoto, ki jo zaokroži dramsko besedilo Grobnica za Pekarno, za katerega je avtor leta 2010 prejel Grumovo nagrado.