Doslej izšlo

Gledališče in njegov dvojnik

Antonin Artaud, 1994

»Če rečemo, da je Artaud reformator evropskega gledališča, mislimo pri tem na gledališče kot tako, na gledališče po izvoru. Artaud je najbrž temeljiteje in temeljneje od svojih predhodnikov in sodobnikov premislil gledališče tako v »genetskem« kot tudi funkcionalnem smislu. Njegova misel neprestano kroži okrog treh temeljih pojmov, to je telesa, prostora in konteksta,« v uvodni študiji Uvod v Artauda med drugim zapiše Blaž Lukan.

Antonin Artaud je verjel, da mora gledališče učinkovati na gledalca na najintenzivnejši način, ki ga premore. V korist temu je uporabljal neobvladljive mešanice nenavadne in moteče osvetljave, glasbe in tehnike igranja. V knjigi Gledališče in njegov dvojnik, ki vsebuje prvi in drugi manifest gledališča krutosti, Artaud izrazi svojo občudovanje do vzhodne kulture, še posebej balijske. Vzhodno gledališče ga je zaradi svoje mistike, ritualov in precizne psihične moči, ki so jih premogli balijski ritualni plesi, prevzelo in v njem zbudilo težnjo po novem gledališču, ki ga je utemeljeval kot gledališče krutosti. S krutostjo pa ni imel v mislih sadizma kot takega ampak prej agresivno, psihično determiniranost, ki bi lahko razblinila lažno realnost. Verjel je, da besedilo nadvladovalo nad pomenom in se v nasprotju tega zavzemal za unikaten jezik, ki se ga lahko najde na pol poti med mislijo in dejanjem.

Ko govorimo o Artaudovem gledališču ne moremo mimo bistva in filozofije gledališča. Artaud namreč predstavlja poleg invencije tudi temeljni premislek o starem gledališču oz. reakcijo le tega. Artauda je potrebno razumeti kot pobudnika celostne revolucije sveta. Knjigo Gledališče in njegov dvojnik je prevedel Aleš Berger, uvodna študija je delo Blaža Lukana.