Aktualni naslovi

Nenad Jelesijević
PERFORMANS–KRITIKA
(170)
2018

Jelesijevic nasl3

»Performans–kritika je nemogoča gesta upora proti obstoječemu.« Ta izjava Nenada Jelesijevića temelji na premisleku o fenomenu kritike v performansu v navezavi na primerjalno analizo nabora primerov (para)kritičnih umetniških praks. Teoretik, kritik in član tandema Kitch, ki v tukajšnjem prostoru deluje od konca devetdesetih let, se v svojem teoretskem in praktičnem delu ukvarja s fenomenom kritičnosti v performansu in sodobnih scenskih praksah. V knjigi obravnava dela ali akcije tandema The Yes Men, Marine Abramović, Aleksandra Brenerja, skupin Femen, Demolition Inc. in Voina, Vie Negative ter drugih. Med fragmenti o odpravi umetnosti, estetizaciji upora, kritični umetnini in simbolnem kapitalu podaja nastavke za politizacijo estetskega. Performans–kritika s svojim militantnim estetskim izumlja, ustvarja in širi prostor enakosti oziroma situacijo akcije mišljenja onkraj diskurza obstoječega.

 

Tina Kolenik
KOŽA KOT KOSTUM
Oblačenje in slačenje v vsakdanjem življenju in umetniškem ustvarjanju
(169)
2017

Kolenik nasl www

Knjiga kostumografke in vizualne umetnice Tine Kolenik, asistentke na Katedri za kostumografijo AGRFT in članice tandema Eclipse, z različnih vidikov osvetljuje vprašanje, kako človeška in živalska koža funkcionirata kot svojevrstno oblačilo v vsakdanjih življenjskih praksah, obenem pa tudi kot kostum v umetniški produkciji, zlasti filmu, gledališču in performansu. Avtorica v knjigi vzpostavi kompleksno in inspirativno razmerje med teorijo in prakso, saj nam po eni strani ponuja teoretsko podprt vpogled v različne vidike in razmerja med kožo, obleko in kostumom, po drugi pa dokumentira svoje lastne performanse in njihove kostumografske implikacije. Na ta način se s knjigo vklaplja v kontekst svojega siceršnjega ustvarjanja na področju performativne umetnosti, katerega rdeča nit je poudarjanje silovite moči erotike ter obenem duhovito kritiziranje dominantne kulture, ki še vedno zatira človeško spolnost ter druge oblike svobode in avtonomnosti.

 

Edi Majaron
VERA V LUTKO
Razmišljanja o lutkovni umetnosti
(168)
2017

Majaron nasl prva rgb3

Edi Majaron, lutkarstvu predan ustvarjalec, pedagog, režiser, kritik, umetniški vodja, teoretik – mislec in praktik lutkovnega gledališča v Sloveniji in širše.
Pregled njegovega opusa in zapiski njegovega dela ne predstavljajo samo pomembnega dokumenta in vpogleda v lutkovno ustvarjalnost 20. stoletja. Z zapisanim in izdanim razmišljanjem o svojem delu uvrščajo slovensko lutkovno misel v kontekst evropskega lutkovnega gledališkega dogajanja, ki ga s svojimi ustvarjalnimi portreti, poetikami ali študijami v zadnjih desetih letih zaznamujejo tudi Majaronovi sodobniki – Josef Krofta, Wiesław Hejno, Karel Makonj in Henryk Jurkowski. Dejstvo, da se k temu pridružuje tudi pričujoča knjiga, je za naš in evropski lutkarski prostor velikega pomena.
Majaronove vezi z omenjenimi ustvarjalci, primerjava njihovih opusov in pristopov k lutkovni umetnosti ni naključna. Njihovi skoraj sočasni zapisi dokazujejo, da je bil čas druge polovice 20. stoletja na nam geografsko najbližjem območju čas prelomnega razmisleka o Lutkovnem. Avtorji so izhajali iz »klasične« lutkovne tradicije, jo obvladali in spoštovali, a jo v toku s časom in družbeno-umetniškimi dogajanji nadgradili in spreobrnili v aktualno umetnost, ki se je preizpraševala, preobračala, izničevala in znova sestavljala, se raziskovala in si z novimi rezi upala posegati v zvrst, ki je – kakorkoli pogledamo – usodno povezana z arhetipalnostjo in tradicijo.

Martina Maurič Lazar, iz spremne besede

 

Ivo Svetina
Gledališče Pekarna 1971–1978
2016

Svetina nasl web2

V začetku sedemdesetih let 20. stoletja sta v Ljubljani nastali dve eksperimentalni gledališči: EG Glej in Gledališče Pekarna. Prvega so leta 1970 ustanovili režiserji, dramaturgi in igralci, ki so izhajali iz dediščine Odra 57. Med njimi je bil tudi Lado Kralj, ki pa se je še istega leta odpravil na podiplomski študij v ZDA in tam sodeloval s slovitim režiserjem Richardom Schechnerjem. Ko se je leta 1971 vrnil v Ljubljano, svoje ustvarjalne poti ni nadaljeval v EG Glej, temveč je z Ivom Svetino in drugimi sodelavci v prostorih opuščene pekarne na Viču ustanovil Gledališče Pekarna.

Marca 1972 je bila v Gledališču Pekarna prva premiera: Lado Kralj je uprizoril igro Daneta Zajca Potohodec in z njo začrtal novo gledališko poetiko na Slovenskem. Od prvotnega obrednega gledališča (Potohodec, Gilgameš, Ali naj te z listjem posujem?) je Gledališče Pekarna raziskovalo v različne smeri (od ludizma do neonaturalizma) ter z velikim uspehom gostovalo po vsej Jugoslaviji in v tujini (med drugim na znamenitem festivalu v Nancyju). Do leta 1978, ko je prenehalo delovati, je v njem nastala vrsta predstav, ki so v veliki meri temeljile na osnovi besedil domačih avtorjev (Daneta Zajca, Rudija Šeliga, Matjaža Kocbeka, Petra Božiča, Denisa Poniža in drugih). Zadnja načrtovana predstava je bila Grobnica za Borisa Davidoviča po noveli Danila Kiša in v režiji Ljubiše Ristića, do katere pa ni nikoli prišlo, kar je pomenilo konec Gledališča Pekarna. Kiševa novela je pod naslovom Missa in a-minor v Ristićevi režiji nato zaživela leta 1980 v Slovenskem mladinskem gledališču.

V knjigi Gledališče Pekarna 1971–1978, ki jo je napisal pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina, bomo iz prve roke pregledali zgodovino in osvetlili pomen tega pomembnega poglavja v zgodovini eksperimentalnega gledališča na Slovenskem. Izčrpno in s številnimi fotografijami opremljeno knjigo je z zapisom na zavihih med bralce pospremil Lado Kralj. Knjiga dopolnjuje in nadgrajuje Svetinove že obstoječe članke o Gledališču Pekarna ter jih povezuje v novo celoto, ki jo zaokroži dramsko besedilo Grobnica za Pekarno, za katerega je avtor leta 2010 prejel Grumovo nagrado.

 

Darko Suvin
Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma
2016

Suvin naslovnica

Knjiga Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma je prvi reprezentativni izbor teatroloških študij o Bertoltu Brechtu v slovenskem jeziku uglednega in svetovno priznanega brechtologa Darka Suvina. V knjigi so zbrani nekateri njegovi najbolj znani in pogosto citirani spisi o Brechtu, in sicer od zgodnjih 60. in 70. let, ki so izšli v njegovi prelomni knjigi To Brecht and Beyond (1984), do najnovejših, ki jih je objavljal v knjigah Brecht YearbookNew Left Review in drugje. V njih avtor razpravlja o pomembnih Brechtovih dramskih besedilih in ključnih pojmih iz njegovega teoretskega opusa, ki so imeli odločujoč vpliv na gibanja v svetovnem gledališču in dramatiki 20. stoletja. Vsa besedila je prevedla dr. Seta Knop, spremno besedo h knjigi pa je prispeval gledališki teoretik in predavatelj zgodovine gledališča na ljubljanski AGRFT dr. Aldo Milohnić.

 

Mile Korun
Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski Drami
2015

Korun nasl fb

»Poročilo v ožjem smislu se tiče predstave v ljubljanski Drami,« v uvodu v svojo novo knjigo zapiše legenda slovenske gledališke režije Mile Korun. » Gre za slovito Shakespearovo tragedijo Kralj Lear, katere premiera je bila 4.oktobra 2008. Podatek o premieri, ki nedvomno dokazuje uprizoritev predstave, je očitno v kontradikciji z naslovom. A le na videz. Predstava je bila sicer uprizorjena, vendar nekončana. V izogib kasnejšim zapletom in nesporazumom priznam takoj, da po moji, se pravi po režiserjevi krivdi. Ali volji. Ali zaslugi. Temeljni namen poročila je preiskava pobud, idej, postopkov, zablod in napak, ki so vzrok nekončanju predstave. Vzporedno s tem pa se raziskovanje širi še na splošne probleme igre in uprizarjanja. Ves čas v veri in upanju, da se bo prej ali slej približalo bistvu in resnici gledališča.« Spremno besedilo h knjigi je napisal umetnostni kritik in publicist Matej Bogataj.

 

Katja Legin
Dvojnosti
Performer in njegovo delo
2015

legin FB nasl2

Katja Legin v pričujoči knjigi – najpreprosteje rečeno – misli ples. Lahko bi sicer to trditev dopolnili in rekli, da ne misli samo plesa, temveč tudi različne performerske, celo igralske prakse in veščine, in da ni res, da vse to izključno misli, saj bralcu predstavi tudi svoje praktično delo, delo na sebi, z lastnim telesom, ko je njena misel veliko bolj fizična kakor filozofska, navsezadnje pa opiše tudi svoje konkretne izvajalske, tako plesne kot performerske izkušnje, ki jim je misel samo inherentna, v resnici pa jim gre pogosto za povsem intuitivno ali improvizirano doseganje učinka.

 

Maja Šorli
Slovenska postdramska pomlad
2014

Sorli nasl FB

Knjiga Slovenska postdramska pomlad je nastala kot razširitev doktorske disertacije Maje Šorli z naslovom Vloga besedila v slovenskem postdramskem gledališču. V njej je avtorica povezala analizo besedil v izbranih postdramskih uprizoritvah v devetdesetih letih 20. stoletja z raziskavo njihove postdramske estetike ter produkcijskih razmer, ki so zaznamovale nastanek, izvedbo in recepcijo obravnavanih uprizoritev.

 

Jens Roselt
Fenomenologija gledališča
Prevedla Mojca Kranjc
2014

Roselt nasl2

Jens Roselt je s Fenomenologijo gledališča (2008) napisal monumentalno znanstveno študijo, ki bralca prevzame z erudicijo, mnoštvom podatkov in teoretskih izpeljav, urejenih v pregledno in jasno dramaturško strukturo. Dramaturgija je epska, vsebuje pa tudi momente klasičnega dramskega suspenza. 

Maks, vezni igralec mesta
Petra Pogorevc in Inga Remeta (ur.)
2013

Slovenski kulturni prostor je leta 2012 izgubil dragocenega človeka, velikega ljubitelja in poznavalca gledališča, komentatorja, pisca in aktivista, ki se je boril za izboljšanje družbenega in materialnega položaja umetnikov in drugih delujočih  v kulturi.

Maks Soršak je skoraj deset let delal v Gledališču Glej, bil od leta 1997 zaposlen v Moderni galeriji, aktivno pa je sodeloval še v številnih kulturno-umetniških, športnih in drugih projektih: zavod Bunker, E. P. I. center, Društvo Asociacija, Via Negativa, ŠKD Makondo, ARK inštitut za arhitekturo in kulturo, Društvo za pljučno hipertenzijo.

Ob prvi obletnici Maksove smrti smo v sodelovanju z Gledališčem Glej pripravili knjigo, s katero odstiramo vpogled v njegovo vsestransko delovanje v kulturi ter se priklanjamo spominu na njegovo izjemno, vselej povezovalno in ustvarjalno naravo.

Amir Bašović
Čehov in prostor
Prevedla Đurđa Strsoglavec
2013

Knjiga Čehov in prostor (Sterijevo pozorje, 2008) sarajevskega teatrologa in dramatika Almirja Bašovića je dragocena študija, katere podnaslov Struktura dramskega prostora v dramah Čehova kot koncentriran izraz dramske strukture bralcu že razkriva svoj natančno koncipirani problemski fokus. 

Dramski opus Čehova, zadnjega »klasika« in prvega »modernista«, znamenitega in vedno znova uprizarjanega avtorja, analitični diskurz svetovne teatrologije najpogosteje povezuje s problemom (dramskega) časa. Knjiga Čehov in prostor se analize njegovih dramskih del loteva z drugega konca, namreč z vidika zasnove (dramskega) prostora. 

Spremno besedo h knjigi je napisala scenografka in režiserka Meta Hočevar.

Alen Jelen
Nočni pogovori
2013

Dramaturg in režiser Alen Jelen je kot sodelavec uredništva nočnega programa Radia Slovenija vrsto let pripravljal pogovore s slovenskimi igralskimi legendami. Na nočne obiske so prihajali ustvarjalci, ki so zaznamovali slovenski gledališki prostor, leta in leta soustvarjali podobo slovenskega filma in televizije ter pustili neizbrisen pečat v umetniškem programu Radia Slovenija. Nekaj pogovorov se je za vedno izgubilo, več deset se jih je ohranilo. 

V knjigi, ki želi biti hkrati priložnost za spominjanje in iztočnica za premislek povezav med gledališkim in radijskim medijem, objavljamo 28 pogovorov z igralkami in igralci iz vseh slovenskih gledališč. Mnogi od njih so danes upokojeni, nekateri žal že pokojni … Knjiga je obogatena s portreti vseh sogovornic in sogovornikov ter opremljena s strokovnimi opombami, spremno besedo pa je napisala legenda slovenske radijske režije Rosanda Sajko.

Joseph R. Roach
Igralčeva strast
Študije iz znanosti igre
Prevedla Polona Petek
2012

Joseph R. Roach, gledališki zgodovinar, režiser, raziskovalec na področju uprizoritvenih umetnosti in predavatelj na Univerzi Yale, v delu Igralčeva strast ponuja izviren vpogled v zgodovino gledališča in gledališke igre. Opozarja, da v teorijah gledališča in igre že od antike naprej osrednje mesto pripada človeškemu telesu in predstavam o njem, ki izvirajo iz fiziologije in psihologije, hkrati pa te razprave, ki se nadaljujejo tudi v sedanjosti, ostajajo nedorečene, kar zadeva vprašanje čustev.

Knjiga Igralčeva strast, ki jo je prevedla Polona Petek, je pomemben prispevek k študijam gledališča in gledališke igre, saj na inovativen način reartikulira zgodovino tega umetnostnega medija skozi prizmo psiholoških in fizioloških razlag človeških čustev. Kot takšno bo Roachevo delo obogatilo korpus slovenske prevodne literature na tem področju, hkrati pa bo knjiga s svojim enciklopedično urejenim historičnim gradivom tudi uporaben priročnik za teoretike in praktike sodobnih slovenskih uprizoritvenih umetnosti.

Patrice Pavis
Sodobna režija
Viri, težnje, perspektive
Prevedel Jan Jona Javoršek
2012

Ugledni francoski teatrolog Patrice Pavis je v knjigi Sodobna režija.Viri, težnje, perspektive zaokrožil svoje dolgoletno ukvarjanje z gledališčem oziroma uprizoritveno prakso ter še posebej z režijo, ki ga okupira že od njegovih teoretskih začetkov v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Gre za temeljno študijo, ki po eni strani obravnava in komentira izvore gledališke režije, po drugi pa se ukvarja z njenim aktualnim položajem in obeti za prihodnost. Preverja meje gledališke režije, jo raziskuje v soodvisnosti z drugimi področji ustvarjanja, predoča in reflektira njene postmoderne dekonstrukcije ter ponuja vrsto inspirativnih odgovorov na intrigantno vprašanje o perspektivah in možnostih njenega nadaljnjega razvoja. Pri tem se vseskozi poslužuje primerov iz sodobne dramske in režijske prakse ter širi in utemeljuje ustrezen pojmovni aparat za njeno teoretsko obdelavo.

Ob izidu te izčrpne knjige v prevodu Jana Jone Javorška lahko zaradi njene teoretsko-esejistične prodornosti in stika z živim virom teatralnosti upamo, da se ne bo dotaknila samo gledaliških teoretikov, temveč tudi ustvarjalcev in gledalcev, ki jim bo pomagala tako pri nastanku kot pri razumevanju sodobnega v gledališču.

Spremno besedo h knjigi je napisal dramaturg, kritik in teoretik Blaž Lukan.

Svetlana Slapšak
Mikra theatrika
Antropološki pogled na antično in sodobno gledališče
2011

Svetlana Slapšak o gledališču premišljuje z zornega kota svojega znanstvenega področja – antropologije antičnih svetov. Mikra theatrika prinaša izbor njenih študij, esejev in kritik.

Prvi del knjige se nanaša na naše razumevanje antične drame v njenem družbenem okolju, ki je za današnjega raziskovalca v številnih delih izgubljeno. Poleg spekulacij, vedno novih materialnih kazalcev in novih interpretacij antičnih tekstov, ki se nanašajo na antično gledališče, so pomembna podlaga za razumevanje gledališča tudi z njim povezani miti.

V drugem delu avtorica evocira svoje »ljubezensko razmerje« s slovenskim gledališčem, ki ga spremlja, komentira in problematizira že dolga leta. Njen pogled je tematsko in zgodovinsko arbitraren, gledališko pa usodno »zainteresiran«, usmerjen k vlogi gledališča tukaj in zdaj.

Spremno besedo h knjigi je napisal režiser Ivica Buljan.

Cathy Turner in Synne K. Behrndt
Dramaturgija in predstava
Prevedla Eva Mahkovic
2011

Knjiga Dramaturgija in predstava raziskuje aktualni pojav povečanega zanimanja za dramaturgijo kot tistega segmenta gledališkega ustvarjanja, ki ga zaznamuje izmuzljiva, najmanj dvojna narava.

Knjiga začrta in definira različne pomene terminov dramaturgije in dramaturga, ponudi zgodovinski pregled obeh terminov, spregovori o položaju in funkciji dramaturga znotraj gledališke ustanove, raziskuje odnos med dramaturgom in dramatikom ter dramaturgijo in dramsko predlogo, analizira dramaturgove možnosti v ustvarjalnem procesu uprizoritve in oblikovanju dramaturgije, obravnava z različnimi uprizoritvenimi praksami povezane tipe dramaturgov in dramaturgij ter podaja smernice za nadaljnje raziskovanje teme.

Avtorici Cathy Turner in Synne K. Behrndt ključno prispevata k debati o prihodnosti in perspektivah dramaturga znotraj sodobnih uprizoritvenih praks. Izhajata iz držav z različno dramaturško tradicijo, pišeta pa v kontekstu britanskega gledališča, kjer sta koncept dramaturgije in dramaturga v primerjavi s kontinentalno Evropo manj uveljavljena. Ne omejujeta se na geografsko specifično definicijo dramaturgije, temveč navajata primere iz mednarodne prakse.

Spremno besedo h knjigi je napisala dramaturginja Diana Koloini.

Zlatko Šugman
Zlatkarije
2011

Zlatkarije vsebujejo izbor raznovrstnih besedil igralca Zlatka Šugmana. Ljubeznivih voščil, s katerimi je kolegom in prijateljem čestital ob njihovih poklicnih in življenjskih jubilejih, šaljivih pozdravov, ki jim jih je pošiljal s potovanj po svetu, zabavnih skečev, s katerimi je z odra razveseljeval svoje zvesto občinstvo, in tehtnih govorov, v katerih je ob slovesnih priložnostih razmišljal o igralskem poklicu.

Simpatična in nevsakdanja knjiga, ki so jo uredili Maja Šugman, Rajko Šugman in Petra Pogorevc, je nastajala v tesnem sodelovanju z Zlatkovimi kolegi in prijatelji. Objavljena besedila so opremljena z opombami in nizom črno-belih fotografij. Spremno besedilo h knjigi je prispeval Rajko Šugman, ki je ob Zlatkovi sedemdesetletnici leta 2002 izdal večkrat natisnjeno in razprodano uspešnico Moj brat.

Valère Novarina
Govorjeno telo
Izbor besedil 1989–2009
Prevedli Peter Petkovšek, Vladimir Pogačnik in Primož Vitez
2010

Izbor besedil Govorjeno telo skuša zajeti vse glavne teme, ki jih Valère Novarina razgrinja v svojih delih: gledališki jezik, čas in prostor ter igralčevo telo.

V prevodu Petra Petkovška, Vladimirja Pogačnika, in Primoža Viteza (ki je tudi avtor in urednik izbora) prvič v slovenskem prostoru predstavljamo poglavitna gledališka in filozofska besedila, ki jih je Novarina (nekatera tudi v obnovljenih izdajah) objavil v obdobju zadnjih dvajsetih let.

Gre za produktivno sintezo besedilnih žanrov, ki meče s tirov, kar je utirjeno: branje ni samo branje, temveč že tudi uprizoritev; uprizoritev ni samo gledališki dogodek, temveč tudi mnogostranska (multilateralna) filozofska refleksija sodobnosti.

Uvod v knjigo je prispevala avtorjeva dolgoletna tesna sodelavka, francoska dramaturginja in teatrologinja Annie Gay, spremno študijo pa je napisal umetnostni kritik Rok Vevar.

Nebojša Pop-Tasić
Dobesednosti
Dramaturška poezija
2010

Knjiga Nebojše Pop-Tasića Dobesednosti je po eni strani dragocen gledališko zgodovinski dokument, ki zajema desetletno obdobje sodelovanja dramaturga Nebojše Pop-Tasića in režiserja Jerneja Lorencija (od Don Juana v SLG Celje leta 1999 do Nižine neba v SMG leta 2009), po drugi pa si na podlagi zbranega materiala in spremne besede Blaža Lukana prizadeva vzpostaviti tudi strokovni razmislek o naravi poklica praktičnega dramaturga.

V knjigi objavljamo lirska besedila, ki jih je avtor na osnovi zbranega študijskega materiala pisal namesto običajnih dramaturških razčlemb in z njimi v praksi inovativno prispeval k rojstvu odrskih umetnin. V pesmih je zajel in po svoje oblikoval snov iz različnih kultur in poetik: od Epa o Gilgamešu preko Ajshila in Evripida, tibetanskih misterijev, japonskih no-iger pa vse do Molièra, Strindberga, Brechta, Ciorana, Gombrowicza, Pessoe in Handkeja.

Skupna objava pesmi želi biti iztočnica za premislek o delu praktičnega dramaturga in njegovem mestu v študijskem procesu, o razvoju tega specifičnega poklica in sočasnem spreminjanju gledališča in njegovih novih oblik, nenazadnje pa tudi o dramaturgovih pogosto samoumevnih (samo)omejitvah in nikoli dovolj raziskanih možnostih v gledališki praksi.

V zbirki dramaturške poezije, ki jo je s spremnim zapisom na zavihih pospremil režiser Jernej Lorenci, objavljamo tudi skice in risbe scenografa Branka Hojnika ter fotografije uprizoritev.

André Lepecki
Izčrpavajoči ples
Uprizarjanje in politika giba
Prevedla Aleksandra Rekar
2009

André Lepecki v knjigi Izčrpavajoči ples: uprizarjanje in politika giba preučuje delo ključnih sodobnih koreografov, ki od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja preobražajo evropsko in severnoameriško plesno prizorišče.

V knjigi analizira projekte koreografov Jérôma Bela (Francija), Juana Domingueza (Španija), Trishe Brown (ZDA), La Ribot (Španija), Xavierja Le Roya (Francija/Nemčija) in Vere Mantero (Portugalska) ter vizualnih in scenskih umetnikov Brucea Naumana (ZDA) in Williama Popa.L (ZDA).

Nova generacija koreografov s svojim živahnim, eksplicitnim dialogom z umetnostjo performansa, vizualnimi umetnostmi in kritično teorijo zadnjih tridesetih let pa tudi z izčrpavanjem koncepta gibanja kljubuje našemu razumevanju plesa. Njihovo delo zahteva, da ga pojmujemo kot uprizorjene podaljške radikalne politike umetnosti performansa, poststrukturalistične in kritične teorije, pokolonialnih teorij in kritičnih rasnih študijev.

Knjiga Izčrpavajoči ples: uprizarjanje in politika giba ponuja pomembno in radikalno revizijo našega razmišljanja o plesu ter kaže na nujnost prenove povezav med plesnimi študiji ter eksperimentalnimi umetniškimi in filozofskimi praksami. V slovenščino jo je prevedla Aleksandra Rekar, spremno študijo pa je prispevala dr. Bojana Kunst.

Ivana Sajko
K norosti (in revoluciji)
Branje
Prevedla Đurđa Strsoglavec
2009

Knjiga K norosti (in revoluciji) je nastala kot nadgradnja magistrskega dela hrvaške dramatičarke in teoretičarke Ivane Sajko z naslovom Vloga in tematizacija norosti v drami 20. stoletja. Avtorica v njej razširi področje svoje predhodne akademske raziskave ter vanjo poleg drame in gledališča pritegne še številna druga področja človekovega umetniškega in siceršnjega ustvarjanja.

»Vsebinsko se knjiga ukvarja s problematiko 'ustvarjanja' – predvsem umetniškega, pa tudi filozofskega in znanstvenega – in sočasno demonstrira delo delujočega stroja ustvarjanja na področju besedila ali 'pisave' med umetnostjo, filozofijo in znanostjo,« v spremni besedi zapiše srbska teoretičarka Ana Vujanović. »Ta večkratnost je hkrati tudi osnovna specifičnost knjige, tisto, kar jo potiska od umetniškega ustvarjanja k njegovi problemski in kritični refleksiji, in hkrati tisto, kar spodmika tla pod nogami teoretskemu metadiskurzu in mu podtika ekscesno, posamezno, dogajalno, ustvarjalno – norost in revolucijo.«

Ivana Sajko v knjigi med drugim bere Antonina Artauda, Andréja Bretona, Thomasa Bernharda, Jacquesa Derridaja, Michela Foucaulta, Sarah Kane, Heinerja Müllerja, Friedricha Nietzscheja, Erazma Rotterdamskega, Gertrude Stein, Paula Verlaina in Petra Weissa, zanimajo pa jo tudi primeri iz slovenske literature, med njimi zlasti Veliki briljantni valček Draga Jančarja.

Josette Féral
Režija in igra
Prevedla Sonja Dular
2008

Kaj je gledališka igra? Kako naj govorimo o njej? Kako doživlja igralca režiser? Katere lastnosti mora imeti igralec? Kakšno naj bo razmerje med teorijo in prakso?

S temi vprašanji se v trilogiji Režija in igra (Mise en scene et jeu de l'acteur), ki v obliki intervjujev predstavlja eminentne igralce in režiserje našega časa, ukvarja kanadska raziskovalka Josette Féral. Med njenimi intervjuvanci je vrsta imen, ki so pomembno zaznamovala sodobno gledališče, opero, ples in druge scenske umetnosti: Reza Abdoh, Eugenio Barba, Dario Fo, Elizabeth Lecompte, Robert Lepage, Richard Schechner, Robert Wilson, JoAnne Akalaitis, Anne Bogart, Katie Mitchell, Marianne Weems, Emma Dante, idr.

Posamezna poglavja odstirajo vpogled v osebne ustvarjalne zgodovine intervjuvanih umetnikov in umetnic ter govorijo o njihovih zgodovinsko prelomnih projektih, obenem pa se tudi venomer znova vračajo v območje izhodiščnih, za avtorico najbolj zavezujočih vprašanj.

Slovenska izdaja vsebuje izbor dvajsetih intervjujev iz vseh delov trilogije ter na njihovi osnovi tvori novo in zgoščeno celoto. Dodana so jim izčrpna biografska poglavja o predstavljenih avtorjih. Knjiga je nastajala v sodelovanju z avtorico Josette Féral, ki je zanjo posodobila vsa spremna besedila ter prispevala kratek predgovor za slovenske bralce.

Petra Pogorevc in Tomaž Toporišič (ur.)
Drama, tekst, pisava
1985

Zbornik razprav Drama, tekst, pisava zastavlja serijo teoretskih preizpraševanj o mutacijah dramske in (ne več) dramske pisave ter gledališča in scenskih umetnosti, kot jih je beležila druga polovica 20. stoletja, izkristaliziral pa prehod v novo tisočletje.

Če se je v zadnjih dveh desetletjih zdelo, da je tekst v gledališču ponovno začel pridobivati na svoji moči, je postalo enako očitno dejstvo, da tudi drama ni bila več besedilna forma, v katero bi se avtomatično prelevili za gledališče napisani teksti. Znotraj teoretskega polja so levitve drame in teksta proizvedle nove definicije tekstovnega, dramskega oziroma »ne več dramskega«, postdramskega, rapsodičnega v sodobnem gledališču.

Knjiga združuje izvirne študije slovenskih avtorjev (Bojana Kunst, Blaž Lukan, Barbara Orel, Maja Šorli, Tomaž Toporišič) ter prevedena besedila tujih teoretikov in praktikov gledališča (Elinor Fuchs, Heiner Goebbels, Hans - Thies Lehmann, Patrice Pavis, Gerda Poschmann, Jean-Pierre Sarrazac, Małgorzata Sugiera).

Mila Kačič
Prigodnice
2008

Prigodnice so zbirka imenitnih, iskrivih in življenjskih verzov, ki jih je igralka in pesnica Mila Kačič ob različnih priložnostih imela navado pisati sorodnikom in prijateljem, pri čemer so med slednjimi seveda prevladovali ljudje, ki so bili tako ali drugače povezani z gledališko umetnostjo. Gre za knjigo čisto posebne vrste, ki ponuja edinstven vpogled v zaodrje slovenskega gledališča v drugi polovici 20. stoletja.

Vesna Arhar Štih je v spremni besedi h knjigi zapisala: »Mila Kačič je živela polno in intenzivno življenje. Kot igralka, mati, pesnica. Prebijala se je skozi obup in veselje, skozi pomanjkanje in zaničevanje. Znala je izliti svoje stiske na papir, kot je znala s svojo hudomušnostjo in živim humorjem razveseliti posameznika ali celo zbrano družbo.«

Prigodnice odstirajo sončno plat Mile Kačič, ki smo jo kot pesnico doslej poznali po bolj grenkih verzih, vendar pa ji kljub temu, da jo je življenje postavilo pred številne hude preizkušnje, nikoli ni zmanjkalo humorja, vedrine in ljubezni. Knjiga vsebuje 140 pesmi, ki so nastale v širokem razponu sedmih desetletij, in pet prigodniških biserov v prozi. Besedila so opremljena z opombami in vrsto ekskluzivnih črno-belih fotografij.