Prodaja vstopnic
pri blagajni MGL
vsak delavnik
od 12. do 18. ure
in uro pred predstavo
telefon 01 2510 852

blagajna@mgl.si

 

 

Spletna prodaja
in na

prodajnih mestih
Eventima.

 

 

ŽELIM
PREJEMATI
SPORED

 

 

Pridružite se nam na

NA PRVO STRAN

 

Tatjana Gromača

Crnac

Roman v gledaliških skicah

 

Režiser in scenograf Tomi Janežič
Igrajo Jelena Lopatić, Tanja Smoje, Bojan Navojec/Igor Kovač, Olivera Baljak, Zdenko Botić, Anastazija Balaž Lečić, Jasmin Mekić, Damir Orlić, Sabina Salamon in Biljana Torić.

 

Gostovanje HNK Rijeka s predstavo Crnac bo v ponedeljek, 28. novembra,
ob 19.30 na velikem odru.

 

 

Beseda avtorice

Tatjana Gromača ČLOVEŠKI POZIV PROTI KLAUSTROFOBIJI IN OZKOSTI   

 

Crnac  je délce, ki nas želi osvoboditi. Osvoboditi strahu, tistega nelagodnega, ki bi ga radi potisnili, »prečrtali«, pozabili, uničili. To nam sporoča s svojo obliko, ki ga osvobaja strogih danosti, »pravil«, ki jim je treba slediti, da bi dobili nekaj sprejemljivega, nekaj, kar bo brezpogojno podpiralo obstoječe avtoritete, ki bodo poslušnost ocenile pozitivno.  Absolutno čistih ljudi ni, ni ne vsevednih, nedotakljivih – absolutno dobrih ali absolutno zlih. Človek je odprta stvaritev, materija, ki je podvržena preoblikovanjem in ki je vedno znova »na preizkušnji«, saj mu manjka trajno pridobljenih vrlin, kar je že zdavnaj opazil Aristotel.  Končnih odgovorov ni, ni dokončnosti, ker niti smrt ni dokončna. V tem smislu tudi ni ne »črnih« ne »belih«. Crnac nas želi osvoboditi omejenosti, ozkosti in izključnosti ter se postaviti ob rob kakršnemu koli etiketiranju.  


Absolutno dobri in absolutno zli ljudje, torej, ne obstajajo. Obstaja človek, posameznik, v katerem sta dobro in zlo, ki služi idejam nacije, kolektivnosti ter družbenim, splošno sprejemljivim kanonom… Gre za abstraktne pojme, kakršen je tudi sam pojem identitete želja, da bi človeka poenostavili, »ozemljili« in ga omejili zgolj na eno, dokončno definicijo. Tako bi izničili razkošno paleto skritih oseb in osebnosti, bogastvo kulturnih podlag in kontekstov, iz katerih je stkano sleherno bitje.  

 


MISLITI S SVOJO GLAVO IN ČUTITI S SVOJIM SRCEM  
(pogovor z režiserjem Tomijem Janežičem)

- Pred kratkim ste izjavili, da vas je med vsemi besedili, ki vam jih je predlagala dramaturginja Magdalena Lupi, roman Crnac avtorice Tatjane Gromača navdušil že ob prvem branju.
Ali nam lahko pojasnite s čim?  
 
Najprej moram povedati naslednje: ko sem slišal, da gre za roman, nisem pričakoval romana takšne vrste. Presenetil me je s svojo nekonvencionalnostjo, navdušil pa iz vrste razlogov. S samo, če lahko temu tako rečem, tehniko pisanja, oziroma ekonomičnostjo sredstev, pri čemer pa avtorica zelo dobro izbira elemente ali fragmente, s pomočjo katerih ustvarja izjemno jasne in slikovite situacije in prenaša vzdušje, ki je podobno nizanju domišljijskih slik.  
Ustvarila je tudi poseben, samosvoj način pisanja, ki povezan s temo, ki jo obravnava, bralcu ponuja silovito doživetje in nanj naredi močan vtis. Najbrž bi lahko ta roman primerjali z dokaj sorodnim stripom Persepolis avtorice Marjane Satrapi. Gre namreč za strip, ki resne teme obravnava z neverjetno lahkotnostjo in zdi se mi, da je prav to tisto, kar se nas dotakne. Ne obravnava ničesar, kar bi bilo hermetično, marveč je nasprotno zelo komunikativen, obenem pa osvobojen vsakršne sentimentalnosti.
Pritegnila me je tudi tema, ki jo roman obravnava; na eni strani je to tema odraščanja, odnosa med vasjo in mestom, posameznikom in skupino, tema vprašanj o drugačnostih, ki jih družba ne prenaša, predvsem pa tema vojne. Obravnava teme, o katerih še vedno raje molčimo in s prstom kaže na določene boleče točke in mračne strani družbe.   
Tatjana Gromača je dragocena avtorica, ki odstopa od tipičnega, konvencionalnega, pravzaprav celo od tistega, kar se od sodobnega pisanja pričakuje.  
 
- Čeprav avtorica v besedilu ne razkriva kraja in časa dogajanja, bralec v resnici prepozna zgodbo. Ali je lahko ta zgodba v resnici tudi univerzalna, oz. kako jo vidite vi?  
 
To nikakor ni le lokalna zgodba. Vsaj tisto, kar je videti povsem posebno, v nekem trenutku postane tudi univerzalno. Res je, ta zgodba bi se lahko dogajala kjerkoli. In ne le, da bi se lahko dogajala, marveč se dejansko tudi dogaja.  
 
- Tisto, o čemer se še posebej sprašujemo je, kako je bilo to besedilo sploh moč prenesti na gledališki oder, saj se niste odločili za njegovo dramatizacijo, marveč ste predstavo podnaslovili kot »roman v gledaliških skicah«. Kaj se pravzaprav skriva za tem?  
 
Moram priznati, da sem imel ob prihodu na Reko povsem drugačne zamisli in namere, saj sploh nisem pričakoval, da bo nastala takšna predstava, kakršna pravkar nastaja.   
Na voljo je najbrž veliko različnih možnosti, pa vendar če vse skupaj radikaliziram, ostaneta le dve izraziti smeri odrske postavitve  tega romana. V prvi vrsti je treba poudariti, da gre za roman, ki ne prenese klasične dramatizacije. V njem, namreč, ni ne klasične drame ne dialogov. Gre za fragmente, spomine, sličice, ki oblikujejo nek popoln svet. Vendar pa to ni Dostojevski, iz katerega bi lahko »izluščili« le določene dialoge in že z njihovo pomočjo ustvarili dramsko besedilo. Tu tega ni. Po drugi strani pa bi lahko z dopisovanjem dialogov, ki jih v besedilu ni, skrenili z omenjenega sveta.  In tako bi se porodila različica predstave, v kateri skorajda ne bi bilo besedila, saj bi ga preslikali v gledališčna sredstva. V tem primeru bi morali narediti spektakel, v katerem bi zato, da bi ustvarili vtis, prizore in detajle, ki bi spominjali na tiste, o katerih piše Tatjana, posegli po vrhunski tehnologiji.   

- Vendar vi niste ubrali te poti ...
 
Ugotovili smo, da je druga smer,  ki smo jo imeli na voljo tista, v kateri bi morali izgovoriti ves roman. Že na bralnih vajah smo si zastavili vprašanje, ali je moč ves roman ne le povedati, marveč ga tudi odigrati, oziroma uporabiti vse avtoričine stavke in obenem najti določen igralski način, igralsko igrivost in plemenito naivnost, ki jo ta roman v resnici premore.  Pojavilo se je torej vprašanje ali sploh obstaja igralski pristop, ki bi nam kaj takšnega omogočil in če ne, ali si ga lahko izmislimo in ustvarimo nanovo. Izkazalo se je, da smo si s takšno ekipo igralcev to lahko privoščili.  
Vsega romana seveda ne moremo odigrati, pa vendar velik del le-tega resnično igramo. Vseeno smo ga morali zgostiti in nekaj stvari izpustiti. Ugotovili smo tudi, da je bilo treba v sami dramaturgiji predstave stvari zvrstiti v nekem drugačnem zaporedju. Roman je napisan fragmentarno tako, da ga lahko bralec odpre na poljubni strani. Lahko se ustavi, nekaj prebere še enkrat, nekaj drugega preskoči, se vrne nazaj … Predstava pa teče v svojem času, od začetka do konca. In zaradi tega smo morali odkriti ključ, po katerem bomo prizore strnili okrog določenih skupnih tem in iz tega naredili sklope. Kar pomeni, da smo morali roman preprosto spremeniti v gledališki ključ.  
Da smo ubrali to smer, pomeni predvsem to, da smo se lotili igralske predstave, ki poskuša izkoristiti igralski duh, igralsko bravuro, igrivost in gledališko domišljijo. Predstave, torej, ki želi ustvariti tesen stik z gledalci.  Igrive pa vendar tudi resne, grenke in ostre v določenih trenutkih, da lahko sledi duhu romana.    
 
- Da gre, kot pravite, za igralsko predstavo, kako ste potemtakem sodelovali  z igralci? Ali ste jih skušali ogreti za svojo zamisel, ali pa je bila le-ta, kot je to skorajda vedno v predstavah, pod katerimi se podpisujete, plod skupnega ustvarjalnega procesa?
 
Vedno se lotim tistega, kar me še posebej spodbudi, se me dotakne ali v meni prebudi zanimanje ali spet tistega, kar doživim kot izziv, kar v meni prebudi željo in potrebo, da nekaj povem in sploh vstopim v nek svet. To pa pomeni, da se že pri prvem srečanju z določenim delom v meni prebudi veliko tega, bodisi da gre za določene koncepte ali pa morebitne poti uprizarjanja.  Pa vendar mi ne bi bilo zanimivo ustvarjati predstavo, za katero bi poiskal ekipo, ki bi zgolj izvedla moje zamisli.  V tem ni ničesar navdihujočega. In zato pogosto ponavljam, da predstave ne nosim v torbi. Najbolj zanimiv in vznemirljiv del ustvarjanja predstave je prav opazovanje tistega, kar se dogaja s tvojimi sodelavci, pri srečevanjih in pogovorih z njimi in kar lahko iz tega izluščiš pa tudi, v katero smer se bo vse skupaj zavrtelo. Obenem pa moraš imeti zelo jasen načrt in z njimi biti popolnoma odkrit. Tudi mene lahko vse skupaj preseneti tako, da naenkrat začnem ustvarjati predstavo, kakršne sploh nisem pričakoval. In prav to se je zgodilo s to predstavo, oziroma s to ekipo, oz. s predstavo, ki raste iz teh ljudi.  
 
- Kako doživljate glavno junakinjo romana? Ali gre za obstranko po lastni volji in naravi, ali bolj za družbeno izobčenko?
 
Na življenjski poti se srečujemo z dvema enako pomembnima zadevama. Ena je sposobnost človeka, da se prilagodi družbi v tem smislu, da se dokaže v sredi, v kateri živi. To je pomembna psihološka potreba slehernika. Vendar pa s tem zgodbe še ni konec. Drug ekstrem pa je popolna izolacija od družbe in negiranje vseh njenih vidikov. Vprašanje, ki se ob tem poraja je, ali lahko človek, ki nima potrebe po družbenem priznanju, po povratni informaciji, sploh živi? Po drugi strani pa se lahko človek zlahka prelevi tudi v sužnja vseh družbenih predsodkov, klišejev, predstav …  
 
Menim, da je pomemben prav ta drugi vidik, oz. povedano po Jungu,  princip individuacije.    
Torej sposobnost človeka, da hodi svojo pot, ne glede na to, da bo tako stopil v konflikt z določenimi obče in družbeno sprejetimi okvirji. Pa vendar, če ta konflikt izvira iz nesposobnosti, ignorance, če ima neko svojo notranjo moč, potem ne more biti produktiven in tudi ni kredibilen. Tisti, ki je ustvaril socialno kredibilnost in vrednote, je pripravljen stopiti na svojo pot in slediti sebi tudi takrat, ko se spusti v  polemiko z družbo ali spopade z obstoječim ter na ta način spreminja sebe in družbo.   
Zdi se mi, da roman Crnac pripoveduje prav o tem. Dekle v tem  komadu si ne dovoli, da bi jo sreda posesala vase. Ne dovoli si, da bi jo, podobno kot večino, ki jo obdaja, družba posesala vase brez refleksije, sposobnosti, da bi se poglobili v to, kar v resnici živijo in iz česa je sestavljeno njihovo življenje. Bori se s klišeji, zablodami družbe, pravzaprav  z njenimi slepimi pegami, ki so pogosto vir človeškega zla  in v katerih se rojeva zlo človeštva. To zlo pa je pogosto povezano s strahom in predsodki do vsega, kar je drugačnega. Naravnost sijajno analizira ta proces, ki se mu tudi odreče, kar je za posameznika zelo težko. Tega ne počne vnaprej ali zaradi tega, ker bi bila tako nekaj posebnega. Gre bolj za zdrav refleks posameznice, ki čuti s svojim srcem, misli s svojo glavo in živi svoje življenje.   
 
- In kakšne možnosti kot takšna v resnici ima?
 
Zdi se mi, da kar najboljše. Tisti, ki se odloči, da bo stopal po tej poti, te potrebe ne bo izgubil. Ko sem spoznal Tatjano, sem dobil občutek, da tudi ona stopa po tej poti in zato mi je že ob prvem srečanju postala ljuba, saj me je sorodnost njenega razmišljanja naravnost navdušila. Čeprav se prej nisva poznala, se mi je zdelo, kot da jo že poznam.   

 
Z režiserjem se je pogovarjala: Milena Jerneić

 

 

NAGRADE:

Predstava CRNAC

 

Jelena Lopatić

 

Damir Orlić