Dario Fo
Vse zastonj! Vse zastonj!

Sottopaga! Non si paga!
Komedija

Premiera 21. aprila 2011

Predstava traja 1 uro in 35 minut in nima odmora.

Avtor videa Prodok

fotografije Barbara Čeferin

Prevajalec Gašper Malej
Režiser Marko Manojlović
Dramaturginja Petra Pogorevc
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografka Barbara Stupica
Avtor glasbe Vladimir Pejković
Avtor videa Jasmin Talundžić
Lektor Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

Igrajo

Antonia Mojca Funkl
Giovanni Uroš Smolej
Margherita Iva Krajnc
Luigi Jurij Drevenšek/Jernej Gašperin k. g.
Policist, Inšpektor, Grobar, Starec Jaka Lah
Statista Borislav Horvat, Rok Solje

Kratka vsebina

Besedilo Vse zastonj! Vse zastonj! govori o gospodinjah iz milanskega predmestja, ki ugotovijo, da so se osnovne dobrine v trgovinah tako strahotno podražile, da jih ne morejo kupiti, zato jim prekipi; najprej se odločijo, da bodo samovoljno plačale polovično ceno, po premisleku pa, da pravzaprav – ne bodo plačale ničesar! Torej za danes velja, da je vse zastonj! Problem, ki nastane, ko se gospodinja Antonia (Mojca Funkl) in Margherita (Iva Krajnc) vrneta domov s polnimi zalogami hrane, je, kako to prikriti svojima možema (Uroš Smolej in Jurij Drevenšek). Inšpektor (Jaka Lah) začuden opazi, da so kar naenkrat vse ženske v njihovem okrožju čez noč postale visoko noseče ...

Ozadje

Čeprav je zaplet zgodbe popolnoma izmišljen, se je leta 1974, nekaj mesecev po prvi uprizoritvi, zgodilo točno to, kar je opisoval Fo – kupce, ki so si privoščili zastonjsko kupovanje, so spravili za rešetke in jim sodili. Pred štirimi leti je avtor besedilo mestoma predelal, osnovni zaplet pa je ostal enak. Uprizoritev na naš oder prihaja ob zelo primernem času, saj smo tudi sami priča zviševanju cen in nižanju življenjskega standarda srednjega in nižjega sloja.

Fo se v svojih delih navezuje na klasično komedijo, poslužuje se komediografskih postopkov italijanske commedie dell'arte. Njegove prve komedije imajo strukturo farse, ki jih je nadgradil z elementi satire. Fo je leta 1969 uspešno režiral Burkaški misterij (Mistero buffo), v katerem je sam tudi nastopal. V njem je recitiral fantazijsko predelavo antičnih tekstov v tako imenovanem grammelotu (to je gledališki jezik, ki izhaja iz izročila commedie dell'arte, ki posnema ritem in intonacijo resničnega jezika; Fo je v omenjeni uprizoritvi uporabil padsko govorico). V sedemdesetih je Fo napisal igro Naključna smrt nekega anarhista, ki jo je navdihnila smrt anarhista Giuseppa Pinellija, ''uradno'' pa se je pri pisanju navdihoval pri podobnih dogodkih iz ZDA. V osemdesetih letih je zmaga Silvia Berlusconija Foja še dodatno spodbudila k satiričnemu gledališču; njegovo ustvarjanje se je razcepilo na dve poti farsične komedije in monologa, zgrajenega na arhetipskem zgledu Burkaškega misterija.

Antikonformizem in satirična nota, naperjena proti politiki in obči morali, sta značilnosti Fojevega gledališča; pogost junak je norec, ki mu je dovoljeno povedati neprijetno resnico. Farsa, ki jo obogati z učinkovito satiro, je orodje, s katero upoveduje dogodke in zgodovinske osebe v spreobrnjeni, popolnoma izmišljeni logiki. Kot pravi sam: »Smeh, osvobajajoča zabava je odkriti, da je nasprotje v sami srčiki stvari, in je veliko bolj resnično ali vsaj verjetno.«

O avtorju

Dario Fo je igralec, režiser, scenograf in dramatik, katerega tekste igrajo po vsem svetu, doma pa je bil velikokrat trn v peti Vatikanu, fašistom, komunistom in tudi načelno naklonjeni levici, saj s svojo ženo in sodelavko Franco Rame zavzemata politično in socialno angažirano gledališko držo. Za navidez lahkotnimi šalami se skriva boleča resnica, ki ne prizanaša nobeni instituciji. Rodil se je 26. marca 1926 v San Gianu pri Vareseju, študiral je arhitekturo, vendar je že leta 1950 začel delati na radiu in televiziji kot igralec in avtor satiričnih tekstov.

Zaradi pogostih posegov cenzure sta s Franco Rame svoje delovanje usmerila v gledališke vode. Ustanovila sta kar nekaj gledaliških skupin, ki so pomembno zaznamovale italijansko gledališko sceno v drugi polovici prejšnjega stoletja (Campagnia Dario Fo-Franca Rame, Združenje Novi oder, Gledališko združenje Komuna). Fo se je želel vrniti k izvorom ljudskega gledališča, zato je svoje igre uprizarjal na ulicah in v tovarnah, kjer je našel stik z občinstvom iz delavskega razreda, in jih je glede na odziv sproti spreminjal. Njegove predstave so se zapisale v zgodovino in so vedno odkrito ali prikrito v kontekstu z aktualnimi političnimi razmerami (Burkaški misterij, Naključna smrt nekega anarhista, Nadangeli ne igrajo fliperja, Sodoben zakon, Ubu rois, Ubi bas, Nenormalni dvoglavec ...). Slednja je komedija o sodnih, ekonomskih in medijskih peripetijah Silvia Berlusconija, ki pa je imela prepoved televizijskega predvajanja.

Leta 1997 je Fo prejel Nobelovo nagrado za književnost, leta 2005 pa mu je pariška Sorbona podelila diplomo honoris causa; naslednje leto mu je tudi Sapienza iz Rima podelila to čast (druga nagrajenca sta Luigi Pirandello in Eduardo De Filippo).

O režiserju

Marko Manojlović je rojen 1982. leta v Beogradu, kjer je obiskoval Fakulteto dramskih umetnosti. Leta 2001 je debitiral kot asistent pri režiserju Darjanu Mihajloviću pri predstavi Dantonova smrt, sodeloval je z mnogimi uspešnimi gledališkimi režiserji, kot so Rahim Burhan (predstava Beli beli svet), Jagoš Marković (Gospođa ministarka), Jovan Ćirilov (Nedozvani), Gorčin Stojanović (Kapetan Džon Piplfoks), Loran Vanson (Rupe) ... Predstavo Smrt po besedilu Woodyja Allena je leta 2005 režiral v Jugoslovanskem dramskem gledališču. Na oder je postavil še naslednja besedila: Klopka (Narodno gledališče Sombor), Tri praseta (Gledališče Boško Buha), Pokondirena tikva (Narodno gledališče Kikinda in Beograjsko dramsko gledališče), Bez maske (Atelje 212), U Edenu na istoku (Belef 2007) in Noć ubica (Jugoslovansko dramsko gledališče).

V Mestnem gledališču ljubljanskem smo si v prejšnji gledališki sezoni ogledali njegovo režijo uprizoritve Zaigraj še enkrat, Sam (Play it again, Sam) v izvedbi Beograjskega dramskega gledališča.