Dušan Jovanović

2009
Drama
Krstna uprizoritev

Premiera 24. marca 2011

Predstava traja 3 ure in 30 minut in ima en odmor.

Avtor videa Prodok

fotografije Barbara Čeferin

Avtor uprizoritvene priredbe, režiser in dramaturg Janez Pipan
Scenograf Marko Japelj
Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov
Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar
Lektorica Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak

Igrajo

SVETOZAR KARAMAZOV Sebastian Cavazza
NATALIJA, njegova prva žena Bernarda Oman
BRANKO, njun sin / BRANKO kot otrok Jure Henigman / Jordan Arih k. g.
DEJAN, njun sin / DEJAN kot otrok Domen Valič / Natan Luka Vihar k. g.
NATAŠA, njegova žena Tjaša Železnik
OLGA, Svetozarjeva druga žena Maja Šugman k. g. / Jana Zupančič
JANEZ, njun sin / JANEZ kot otrok Matej Puc / Ivo Vitez k. g.
VIKTOR BIZJAK, Olgin brat Primož Pirnat
BOJANA, njegova žena Tanja Dimitrievska
BORKA, učiteljica Judita Zidar
STEVAN Jožef Ropoša
VASKO, novinar, alias PREVZGOJITELJ, alias ŠERIF Gašper Tič
MATIČAR, alias RAMBO Boris Kerč
PEVKA Marta Kosturska k. g.
STROJEPISKA, NEGOVALKA Tina Abram k. g.
STRAŽNIK V ZAPORU, PRIPADNIK LJUDSKE MILICE Borislav Horvat k. g.
NATAKAR Rafael Rijavec k. g.

Kratka vsebina

»Ti si zame razodetje. Drugo razodetje v mojem življenju. Prvo je bil komunizem, drugo si ti.«

Razodetja govorijo o družini Svetozarja Karamazova od njegove zaljubljenosti v strojepisko pri Tanjugu Olgo, o usodi njegovih otrok, ki jih pokonča ali onesposobi vojna, dotaknejo se politične, četniške emigracije, usode starih udbovcev, zdaj nosilcev tranzicije.

Svetozar Karamazov (Sebastian Cavazza) je oče dveh otrok in nepopustljiv komunist. Ko spozna strojepisko Olgo Bizjak (Jana Zupančič/Maja Šugman k. g.), požene prvo ženo Natalijo (Bernarda Oman) čez prag in se znova poroči. Mlada strojepiska, ki se v Beograd preseli iz rodne Slovenije, se zaljubi, čez noč postane mačeha Svetozarjevih dveh sinov, Branka (Jure Henigman/Jordan Arih k. g.) in Dejana (Domen Valič/Natan Luka Vihar k. g.), in zanosi. Toda z ljubeznijo svojega življenja bo preživela samo kratkih devet mesecev. Svetozarja namreč v burnem povojnem času na partijskem sestanku zaradi napačne politične opredelitve – ker noče ali ne more spremeniti svojega odnosa do SSSR – zaprejo oz. pošljejo na prevzgojo na Goli otok, po kateri se vrne na prostost in umre. Nadaljevanje zgodbe »beremo« z očmi nedolžne, v marsičem tudi naivne ženske, ki z bremenom svoje intimne usode kot uročena obstoji na širšem prizorišču zgodovine … Travma, ki je Svetozar ne more razrešiti, se prenaša na njegove tri sinove. Dejan postane zdravnik, v zadnji srbski vojni leta 1992 je mobiliziran kot rezervist, ki ga v kantini pomotoma obstreli sovojak in zaradi tega postane paraplegik. Branko se v Londonu poskuša udinjati četnikom in pravoslavni cerkvi, vrne se v Srbijo in pade kot prostovoljec v nesmiselni vojni. Najmlajši sin Janez (Matej Puc/Ivo Vitez k. g.) postane rock zvezdnik in akter študentskih gibanj.

Svetozar je mrtev, odsoten, vendar prisoten kot glas, kot referenca, na grob mu prinašajo novice, slike vnučk, je, predvsem Olgi, sogovornik in s tem merilo, kot vest ostalim, neomadeževan s sedanjimi dejanji, idealiziran. Olga konča v domu za ostarele, kjer se spominja svojega informbirojevskega moža, otrok, same sebe in vegetira med življenjem in smrtjo.

Ozadje

(povzeto po člankih Prihodnost, ki je ni bilo in Brecht skozi Artauda: Jovanovićeva gledališka razodetja iz gledališkega lista uprizoritve)

Dušan Jovanović je ključne osebe in zaplet Razodetij povzel po svoji drami Karamazovi (1980) ter jih nadgradil s številnimi (avto)citatnimi nanosi iz drugih besedil. Razodetja dopisujejo tisto, česar izhodiščna igra še ni mogla zaobjeti, teh trideset let, v katerih se je vse spremenilo; prišla je demokratizacija, nacionalizmi, tranzicija, vojne v regiji, žrtve, ranjeni in razseljeni, nove države na kadavru stare. Ideologijo je zamenjal kapital, od zgoraj dirigirano poročanje in skrb za resnico, eno samo, je zamenjala poplava informacij, ki včasih onemogoča, da bi zaradi posamičnosti ugledali celoto, zaradi dreves – gozd. Igra je spisana za nazaj, ozira se na čas tik po drugi svetovni vojni pa vse do današnjega, dramske osebe so postavljene v čas, ki je definitivno mimo in zaključen. Usodo Svetozarjeve vdove in njegovih treh sinov spremljamo od negotovih štiridesetih prek viharnih šestdesetih in krvavih devetdesetih let do danes. Razodetja se končujejo ob koncu milenija, ki ga časovno označuje zemeljski plaz v Logu pod Mangartom kot orientacijski datum.

Lado Kralj opozarja, da se Jovanović v svojem opusu vedno znova vrača oziroma izbira med dvema osnovnima modeloma, »med sarkastično grotesko v maniri drame absurda na eni strani in brechtovsko dokumentarno dramo na drugi«. Prav združevanje teh dveh modelov je značilno tako za Karamazove kot za Razodetja. Če so bili Karamazovi nekakšno nadaljevanje, hkrati pa tudi variacija in varianta Osvoboditve Skopja, tako da sta obe igri sestavili mozaik tragično-grotesknih usod kot posledic vojnega in povojnega ideološkega nasilja, so (kot smo zapisali v spremni besedi h knjižni izdaji) Razodetja nekakšna bastardna »tretja sestra« obeh iger. Hkrati pa so tudi dvojajčna ali enojajčna sestra dvojčica Karamazovih. Z obema igrama delijo osnovno idejo o usodnosti in usodni zaznamovanosti z ideologijo, o revoluciji, ki žre svoje otroke. Z obema delijo tematiko medgeneracijskih prehodov, variacij usod ter nekakšnega ritualnega ponavljanja zgodovine; vedno vnovičnih vznikov ideologij in totalitarizmov, nestrpnosti.

Jovanovićeva najnovejša (petindvajseta) igra Razodetja je v knjižni zbirki Beletrina izšla ob avtorjevi okrogli obletnici leta 2009.

Dušan Jovanović

(povzeto po članku Medbesedilna srečanja v Razodetjih iz gledališkega lista uprizoritve)

Ukvarjati se z dramatiko Dušana Jovanovića nujno pomeni premišljevati tudi o razmeroma velikem delu povojne, sodobne slovenske dramatike in gledališča. Kajti če kdo, potem je ravno Jovanović celostni gledališki avtor in osebnost: dramatik, režiser, ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, gledališki profesor in pedagog, avtor televizijskih in radijskih iger, esejist, v zadnjem desetletju in več tudi odličen kolumnist. Vse te vloge so pri njem neločljivo prepletene. Jovanović je skratka – kot so ga pred nekaj leti posrečeno poimenovali v dokumentarnem televizijskem portretu – prava »gledališka žival«: strasten in predan ustvarjalec, vseskozi angažiran mislec, premišljevalec in drzen interpret sočasne družbene stvarnosti.

Začel je kot disident, potem je razmeroma hitro ubral pot skozi institucije, a je vseskozi, prav do danes, ohranil kritično držo, lucidno analizo sveta in ostro misel. Jovanović je svoje igre pregnetel z izjemno količino referenc in medbesedilnih povezav. Omenimo vsaj tiste najpomembnejše in najbolj udarne: zadnji takti Norcev (1963, upr. 1971), njihova zaključna replika, prinašajo izrazito parodijo Cankarjevih Hlapcev kot temeljnega dela slovenske dramatike ter njihovega izrecnega uporniškega socialističnega izročila. Pri Življenju podeželskih plejbojev (1972) imamo opravka s transpozicijo klasične zvrsti commedie dell'arte v nov čas in nov prostor, v prizoru na pokopališču pa z vehementno travestijo Shakespearovega Riharda III. S Karamazovimi (1979, upr. 1980) nas je Jovanović neposredno napotil na veliki filozofski roman F. M. Dostojevskega, na Karamazova, njegove tri sinove in njihova premišljevanja o ljubezni, sreči, človekovi krivdi in svobodi.

S svojo zadnjo dramo Razodetja (2009, upr. 2011) pa je Jovanović v (samo)reciklaži nedvomno prišel najdlje. Med branjem Razodetij se nam skorajda v vsakem od 43-ih prizorov razkrivajo avtorjeve medbesedilne komunikacije z lastnim dramskim opusom, ne le s Karamazovimi, ki jih vsebinsko nekoliko predela, okrajša in izostri razmerja med osebami, potem pa dopiše tako, da pove, kaj vse se je dogajalo z družino Svetozarja Mitića po letu 1968 do danes (oz. 2009). Večji del besedila, stavki, replike in izjave, celi monologi in dialogi, celo osebe, situacije in prizori so naphani s pasusi oz. prepoznavnimi elementi iz žanrsko, vsebinsko in slogovno zelo različnih dram: iz Antigone in Uganke korajže, nezgrešljivi so tudi Karajan C (1998), Viktor ali Dan mladosti (1987, upr. 1989) ter Kdo to poje Sizifa.