Tennessee Williams

Cat on a Hot Tin Roof, 1955

Drama

Premiera 30. novembra 2010

Predstava traja 2 uri in 20 minut in ima en odmor.

Avtor videa Prodok

fotografije Miha Fras

Prevajalka Tina Mahkota
Režiser Ivica Buljan
Dramaturginja Petra Pogorevc
Scenograf Tobias Putrih
Kostumografka Ana Savić Gecan
Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar
Lektorica Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe Branko Šulc
Asistent režiserja Robert Waltl
Asistentka režiserja (študijsko) Zala Sajko
Asistentka dramaturginje (študijsko) Nika Leskovšek
Asistent scenografa Strid
Korepetitor bobnanja Sergej Ranđelović
Kondicijska trenerja Primož Kirn in Adi Muminović

V uprizoritvi smo uporabili tradicionalni gospel »Just a Closer Walk with Thee«. Besedila ostalih songov so iz pesmi E. E. Cummingsa, Emily Dickinson, Allena Ginsberga, D. H. Lawrenca, Sylvie Plath, Dylana Thomasa, Tennesseeja Williamsa in Williama Butlerja Yeatsa. Izbrala jih je Petra Pogorevc, uglasbil pa Mitja Vrhovnik Smrekar.

Igrajo
Margaret Jana Zupančič
Brick Jure Henigman
Velika mami Jožica Avbelj
Veliki očka Gašper Tič
Mae Karin Komljanec
Gooper Jaka Lah
Doktor Baugh Boris Kerč
Častiti gospod Tooker Domen Valič
Lacey/Sookey Janez Starina
Skipper Matej Puc

Kratka vsebina

Največja plantaža bombaža ob delti Misisipija. Njen lastnik, Veliki očka Pollitt (Gašper Tič), praznuje pet­inšestdeseti rojstni dan. Obenem sluti, da se mu bliža konec življenja. Vprašanje, ki visi v zraku, je dokaj klasično in zelo preprosto: kateremu od dveh sinov bo zapustil premoženje? Mnogo rajši kot starejšega Gooperja (Jaka Lah), uspešnega pravnika in očeta petih otrok, ima očka Pollitt mlajšega sina Bricka (Jure Henigman), nekdanjega nogometaša in športnega komentatorja, ki pa se že vse od smrti prijatelja Skipperja utaplja v alkoholu. Za to, da se je Skipper, na katerega so vezala Bricka globoka prijateljska in bržkone tudi mukoma zatajevana homoerotična čustva, zapil in kmalu zatem umrl, Brick posredno krivi svojo ženo Maggie (Jana Zupančič). V vse večji apatiji in zasvojenosti s pijačo jo intimno zavrača ter ji s tem razblinja upe na materinstvo in dediščino. Toda Maggie se poda v boj, tako da lažno oznani nosečnost. Noče se več počutiti kot mačka na vroči pločevinasti strehi.

Ozadje
(povzeto po članku Kristine Sever »Mnoga življenja Mačke na vroči pločevinasti strehi« v gledališkem listu uprizoritve)

Mačka na vroči pločevinasti strehi ni le zgodba o disfunkcionalni južnjaški družini, temveč tudi kompleksna študija o osamljenosti, družbenih slojih in spolih v kontekstu represivnega patriarhata petdesetih let. Nastala je v obdobju, ki je poveličevalo »dobre stare« družinske vrednote. Čas po drugi svetovni vojni je zaznamovalo tudi spreminjanje žensko-moških odnosov. Obdobje velja za čas predfeminističnih/predgejevskih pravic in čas, ko so se porajale zamisli o alternativnih življenjskih slogih. Skladno z družbenimi normami ni bilo nobene druge dejanske alternative tradicionalnemu družinskemu vzorcu. Leta 1955 je v ZDA le 34 odstotkov žensk med 20. in 54. letom hodilo v službo. Večina poročenih žensk je bila finančno odvisna od mož ali očetov. Od njih se je pričakovalo, da bodo zaposlene le kot gospodinje in da si bodo želele in imele otroke. Ženska, ki ni mogla roditi, je bila v očeh družbe nepopolna.

Poleg spolnosti obravnava Williams v drami tudi propadajoči ameriški jug, temačno zgodovino ameriškega suženjstva in grozote nasilja, krivic in rasizma, ki so v petdesetih letih še vedno razjedale državo. Mačka se dogaja na plantaži bombaža po drugi svetovni vojni. Ta čas je zaznamoval Jug z gospodarskimi spre­membami; dežela je bila prej popolnoma odvisna od kmetijstva, zdaj pa se je spopadala z industrializacijo in nastajanjem mest. Williams je napisal dramo istega leta, ko se je začelo ameriško gibanje za državljanske pravice, spodbudila pa ga je tudi pomembna odločitev vrhovnega sodišča leto prej, po kateri so zagotovili desegregacijo v ameriških šolah.
Mojstrsko izpisana drama o človeškem pohlepu, obupu, samoti in neuresničeni strasti še danes velja za eno najboljših besedil ameriške in svetovne dramatike.

Tennessee Williams in Mačka na vroči pločevinasti strehi

Tennessee Williams (1911–1983) je med letoma 1945 in 1960 doživel kar 15 uprizoritev svojih dram na Broadwayu, kar je precej več od njegovih sodobnikov (Miller, Inge, Albee ...). V tem času so adaptirali za film tudi sedem njegovih dram in eno novelo, kar je rekord, ki ga ni presegel noben avtor povojnega obdobja. Mačka na vroči pločevinasti strehi je nastala, kot je to pogosto pri Williamsovih uspešnicah, iz kratke zgodbe Trije igralci poletne igre (Three Players of a Summer Game, 1952), objavljene v New Yorkerju in pozneje v zbirki Hard Candy (1954). Za besedilo Mačke je leta 1955 prejel svojega drugega pulitzerja in tretjo nagrado newyorških kritikov. Žal se je Mačka izkazala za enega zadnjih Williamsovih velikih uspehov.

Mačka na vroči pločevinasti strehi je doživela izjemen uspeh. Premiera je bila 24. marca 1955 v Morosco Theatru na Broadwayu in odigrali so 649 predstav. Producent in režiser prve uprizoritve je bil Elia Kazan, ki je hotel, da Williams predela zadnje dejanje, ker pa je dramatik želel, da Kazan režira Mačko in da bi bila predstava uspešnica, je privolil v spremembe. Zato obstajata dva zelo različna konca Mačke. Tennessee Williams in Elia Kazan sta sodelovala dolgo vrsto let. Kazan je režiral prve broadwayske produkcije štirih Williamsovih iger: Tramvaj Poželenje (Streetcar Named Desire, 1947), Camino Real (1953), Mačko na vroči pločevinasti strehi (Cat on a Hot Tin Roof, 1955) in Milo ptico mladosti (Sweet Bird of Youth, 1959).

Film

Film Mačka na vroči pločevinasti strehi v režiji Richarda Brooksa je bil posnet leta 1958. V glavnih vlogah so nastopili Elizabeth Taylor, Paul Newman in Burl Ives. Film je bil uspešnica in je prinesel producentom skoraj 10 milijonov dolarjev. Newman in Taylorjeva sta bila za svoji vlogi nominirana za oskarja.