Matjaž Zupančič Reklame, seks in požrtija

2008
Črna komedija

Premiera 8. oktobra 2009

Predstava traja 2 uri in 10 minut in ima en odmor.

fotografije Miha Fras

Režiser Matjaž Zupančič
Dramaturg Andrej Jaklič
Scenografka Janja Korun
Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov
Avtor glasbe Aldo Kumar
Koreografka Sinja Ožbolt
Lektorica Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

Medijska pokroviteljica predstave je časopisna družba Dnevnik, d. d.

Igrajo
Andreja Jette Ostan Vejrup
Karmen Mirjam Korbar Žlajpah
Vesna Tanja Ribič
Klara Tjaša Železnik
Tajnica Tanja Dimitrievska
Študentka Lidija Sušnik AGRFT
Mocart Gašper Tič
Tibor Gregor Čušin

Reklame, seks in požrtija

Lansko pomlad, ko so borzni špekulanti še vedno kovali dobičke, bančniki ponujali ugodne kredite in o kakšni recesiji ni bilo ne duha ne sluha, je Matjaž Zupančič že napisal besedilo o mogočnem crescendu kapitalskega virtuoza Mocarta. Ugledni dramatik, režiser in profesor na AGRFT je ustvaril svojo novo igro posebej za Mestno gledališče ljubljansko. Prikaz popolne praznosti in abotnosti nekega segmenta sodobne družbe je pisan v slogu, ki omogoča oziroma narekuje dinamične komedijske obrate, v razvoju igre pa tudi ostre vsebinske poudarke.

V črni komediji Reklame, seks in požrtija so razmerja in odnosi med osebami značilno komedijsko pri­ostreni, izbrane značajske lastnosti poudarjene, celo hipertrofirane, odtod tudi izhaja veliko drobnih konfliktov med protagonisti. Ta oblika Zupančičeve dramske pisave je nedvomno učinkovita, preskušena in izbrušena že v nekaterih njegovih starejših komedijah in groteskah Goli pianist ali Mala nočna muzika (upr. MGL 2001), Bolje tič v roki kot tat na strehi (upr. MGL 2004) in Razred (upr. SNG Drama Ljubljana 2006). V Zupančičevih komedijah so, skratka, karakterne poteze oseb vselej izrisane ostro, v širokih, hitro prepoznavnih zamahih. Osebe so nedvomno smešne, vendar nas ne zabavajo. Pravzaprav so nam izrazito nesimpatične, saj njihova stališča do sveta temeljijo zlasti na videzu stvari, večinoma so polna klišejev in predsodkov, in če malce premislimo, ugotovimo, da so v resnici tudi srhljiva in celo nevarna.

Zupančičeva najnovejša igra razkrije preprost zaplet. Dialogi nas popeljejo v za današnji čas tipično zgodbo o vzponu in padcu določenega kroga ljudi in o posledicah, ki jih ti dve situaciji prinašata. Razkrije se predvsem obilica paradoksov sodobnega časa in urbanega okolja. Štirje protagonisti, dva para: Mocart (Gašper Tič) in Karmen (Mirjam Korbar Žlajpah) ter Tibor (Gregor Čušin) in Vesna (Tanja Ribič) v svoji eksistencialni praznini iščejo nenavadna doživetja, hlastajo po statusnih simbolih in adrenalinskih užitkih.
Mocart in njegov prijatelj Tibor vsak na svoj način hlastata po dobičkih. Mocart je predstavnik brezobzirnega tržnega kapitalizma, v katerem šteje edino dobiček. Označuje ga popolna podjetniška brezobzirnost, ravnodušnost do ljudi, tudi do bližnjih, ker živi brez pravega etičnega principa, vodi ga vulgarni primitivizem. Je cinik in lažnivec, ki v poslih tvega kot hazarder, kot borzni špekulant, ki brezskrbno manipulira s svojimi uslužbenci. Nezadovoljen je z referentko za oglaševanje Andrejo (Jette Ostan Vejrup) in jo odpusti, a ji kmalu zatem seveda zaradi oportunističnih interesov spet ponudi službo. Tibor je precej drugačen, navidez modrejši, preudarnejši, prijaznejši, stavi na zanesljivost, varnost, postopno kopičenje kapitala in moči, ki mora temeljiti na trdnih temeljih in stvarnih poslih. S pridnostjo napreduje od mesarja do bogatega hotelirja in nazadnje zaposli tudi propadlega Mocarta in njegove nekdanje uslužbence. V času globalne recesije bi se Tibor s svojo konzervativno poslovno logiko lahko komu zdel »good guy«, pošteni kapitalist, ki gradi na real­nih gospodarskih dejavnostih (klavnice, gostinski objekti, hotel), in ne na finančnih špekulacijah. A v finalu črne komedije se izkaže, da dobrih fantov ni: Tibor je namreč neusmiljeno in mesarsko maščevalen. Tudi navidez pošteni in odgovorni podjetniki se nazadnje izkažejo kot veliki prasci.

Njuni soprogi Karmen in Vesna, sicer nekoliko nepotešeni spričo relativno monotone seksualne simfonije, ki se razlega po njihovih spalnicah, jima stojita ves čas ob strani. V zgodbi nastopajo tri moške osebe, Mocart, Tibor in Strelkov, trije tipi, trije različni nazori, trije načini obračunavanja z nasprotniki oz. antagonisti, troje različnih seksualnih praks. Odnos med njimi ves čas temelji na navadni igri moči in poskusih eno­stranskega okoriščanja. Slogi njihovega delovanja in iskanja naslade pa so različni. O najskrivnostnejšem, a pomembnem gibalcu dogajanja Aleksandru Strelkovu izvemo malo; zagotovo je neizmerno bogat in ima veliko moč oziroma – kot ga označi Mocart – ima povsod zveze in v žepu pol sveta.