Simona Semenič 5fantkov.si

2008

Krstna uprizoritev

Premiera 8. maja 2010

Predstava traja 55 minut in nima odmora.

fotografije Miha Fras

Režiser Jure Novak
Dramaturginja Petra Pogorevc
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografka Mateja Benedetti
Lektorica Barbara Rogelj
Oblikovalec svetlobe Aljoša Vizlar

Igrajo

Blaž Jana Zupančič
Jurij Mojca Funkl
Denis Tanja Ribič
Vid Maja Boh
Krištof Stannia Boninsegna

Besedilo Simone Semenič brez romantike in olepševanja prikaže čas otroštva. V igri petih fantov, ki se enkrat na teden dobivajo v opuščeni hiši, dobimo neposredno in natančno odslikavo družinskega življenja vsakega izmed njih, kot tudi širšo podobo družbene realnosti. Blaž, Jurij, Denis, Vid in Krištof so stari deset in enajst let in njihov svet je svet računalnih igric, playstationa in televizije. Medtem ko se vživljajo v superjunake, kot sta Superman in Spiderman, mimogrede preigrajo tudi različne družbene vloge in odnose (moški – ženska, otrok – odrasli, homoseksualec – heteroseksualec, harekrišnovci – katoliki ...), skozi katere se nam odpre polje čisto nič namišljenega nasilja. Igranje petih odraslih igralk na odru je namenjeno odraslemu občinstvu, ki je zadolženo za generiranje in vzdrževanje družbenega konteksta, v katerem pet fantkov živi.

O besedilu

Gledališka igra 5fantkov.si nima klasične strukture razvoja zgodbe, zapleta, vrhunca, razpleta in očitnega sporočila, temveč iz nje v gledalca in gledalko predvsem čutno nazorno buta golo in nesmiselno nasilje brez razloga in razlage, ponuja številna izhodišča za razmislek o vprašanjih družbene konstrukcije otroštva, nasilja in spola, ki so tako zelo vsakdanji in samoumevni pojmi, da se o njih vselej premalo preizprašujemo.

Nastavkov za subverzivno refleksijo samoumevne zdravorazumske vednosti je v igri 5fantkov.si kar precej. Ta gledališki komad nam na primer ne ponuja romantičnega imaginarija nedolžnega otroštva, ki implicira, da živi otrok v nekakšnem transcendentnem svetu radosti zunaj časa in prostora ter popolnoma odmaknjen od nekonsistentnosti in razcepljenosti družbenega sveta. Prav nasprotno, otrok in otroška igra sta posredovana kot tista osrednja strukturna točka, v kateri otroci na poseben način podoživljajo in preigravajo družbena nasprotja in konflikte ter nekatere temeljne, pogosto travmatične paradokse slehernega človeškega bivanja. S tem se otrok razkrije kot subjekt v luči njegove družbene umeščenosti in jezikovno-materialnih praks njegovega časa in prostora ter kot pripadnik družbe, ki je pravzaprav izrazito pod pritiskom večinskega, dominantnega reda in diskurza.  

Majda Hrženjak, Družbeni ideologemi nasilja in spola skozi perspektive otroštva in igre (iz gledališkega lista)    

Igre, ki se jih „gre“ peterica, so torej otroške; a če se »partizani in nemci« vpisujejo v nabor možnosti kot ostalina nekega časa, prerasla v vzorec, so igre, ki zavzamejo v besedilu osrednji prostor, vzete oziroma oblikovane iz gradiva neposredne sedanjosti. [...] Igre, ki sledijo – v omejenem popoldanskem času pridejo na vrsto še tri –, ponovno kažejo na neko širšo prisotnost: igranje verbalno, fizično in spolno nasilnega prizora v patriarhalni družini, kjer se žena podreja možu, za kompenzacijo pa pričakuje določeno podreditev otrok, in kjer njena zavrnitev njegove spolne želje deluje kot povod za incest (zamisel, ki očitno ni brez realne osnove); polariziranje na družbeno stigmatizirane in samovoljne prilaščevalce moči; nazadnje še uprizarjanje množičnega poboja preko napada na harekrišnovce. Igre torej, v katerih ne manjka izrazov nasilnega obračunavanja, ob tem pa predvsem zapadanja v prevzete oblike izražanja, oblikovanja odnosov do drug(ačn)ih, oblike, ki sodijo v sistem tistih z močjo (in brez pričakovane pravičnosti). [...]
Prostor uprizarjanja, kjer skozi scenosled igre fantkov prehaja v območje vidnosti ustroj odraslega sveta.
Ana Perne, (Otroška) igra kot razgaljanje (odraslega sveta) (iz gledališkega lista)