Percy Bysshe Shelley Cenci The Cenci, 1819

Tragedija

Prva slovenska uprizoritev

Premiera 10. septembra 2009

Predstava traja 1 uro in 15 minut in nima odmora.

fotografije Barbara Čeferin

Prevajalec Srečko Fišer
Režiser, scenograf in glasbeni opremljevalec Diego de Brea
Dramaturginja Petra Pogorevc
Kostumograf Leo Kulaš
Lektor Arko
Oblikovalec svetlobe Branko Šulc

Igrajo

Grof Cenci Uroš Smolej
Beatrice Jana Zupančič
Lucrezia Bernarda Oman
Kardinal Camillo Lotos Vincenc Šparovec
Orsino Jure Henigman
Andrea Milan Štefe

Dramska besedila evropske romantike veljajo po večini za težko uprizorljiva ali sploh neuprizorljiva. Večkrat so vzrok močne epske in lirske prvine in »nemogoče« odrske zahteve. Tudi prvenec angleškega pesnika in dramatika Percyja Byssha Shelleyja Cenci je dolgo veljal zgolj za bralno delo, predvsem zaradi tematik očetomora in še delikatnejšega incesta, ki se ju loteva.
Shelleyjeva temačna in krvava tragedija v petih dejanjih je pripoved o zgodovinsko resnični renesančni družini Cencijevih in njeni tragični usodi, ki zadeva predvsem lepo Beatrice Cenci. Beatricino življenje predstavlja pratip skrivnega in grešnega, predvsem pa nemoralnega življenja družin in družbe nasploh, slikovito riše dvoličnost kakor tudi brezmejno krutost in pohlepnost (cerkvene) oblasti.

Danes razumemo Cencija kot romantično tragično pripoved o spopadu zlega z dobrim, o neverjetnih prepadih, ki ločujejo polovici človekovega bistva. Na eni strani stoji demonični grof Francesco Cenci (Uroš Smolej), človek, rojen za zlobna dela neverjetnih razsežnosti in hlepeč po bolečini vsakogar, ki pride v njegovo bližino, tiranski mučitelj svoje družine, posebej druge žene Lucrezie (Bernarda Oman) in sinov. In nihče, tudi kardinal Camillo (Lotos Vincenc Šparovec), papežev zaupnik, se mu ne upa upreti, ko grof brezbožno nazdravlja smrti svojih sinov. Edina, ki se mu postavi po robu, je Beatrice (Jana Zupančič), a zanjo si Cenci izmisli strašno kazen, s katero jo želi do kraja ponižati. Vrhunec njegove sprevrženosti je hčerino posilstvo. Dekleto­va reakcija je lahko samo upor. Beatrice je namreč romantična žrtev, ne samo okrutnega in poživinjenega očeta, marveč tudi pokvarjene in sprevržene papeške kurije, ki zločine kaznuje s kupčevanjem z zemljo. Slednji služi tudi neznačajni in omahljivi, v Beatrice zaljubljeni duhovnik Orsino (Jure Henigman), ki je poln praznih besed in obljub. Na koncu se zdi, da je smrt edini izhod iz tega diaboličnega, povampirjenega sveta.

Tragedija Cenci je nastala v času, ko stari svet, oblikovan v renesansi, prehaja v novo, moderno obliko, napolnjeno z vsemi protislovji in dilemami, s katerimi se soočamo še danes. Shelley, ki se loteva teme romantično melodramatično, v značilnem visokem jeziku in z izpiljenim pesniškim slogom, stoji v samem bistvu tega obrata: na eni strani verjame v stare, metafizične vrednote, verjame v pravični tek stvari in svetovni red, na drugi strani pa je romantični pesnik veliki dvomljivec, ki v človeku ne vidi več odbleska božanske čistosti, v božjih služabnikih (duhovnikih, papežih) pa le še hladne preračunljivce, ki jih vodi pohlep po slavi in bogastvu. Junaki te krvave in mračne zgodbe niso samo osebe, so tudi principi, ki oblikujejo tak dualističen svet dobrega in zla. In ni zanemarljivo, da je Shelley upodobil zlo v starcu, belolasem in stoječem na robu groba, in dobro v nedolžnem in lepem dekletu, ki poleg vsega nosi še ime ideala vseh romantikov, Beatrice. Beatrice, ki je nekdaj vodila pesnika Danteja skozi Raj. Zlo je prikazano kot nekaj, kar se upira času in njegovim zakonom, dobro je minljivo in izginja v cvetu mladosti.

Percy Bysshe Shelley (1792–1822), živeč v prostovoljnem italijanskem eksilu, je odkril v kroniki zgodovino­pisca in duhovnika Ludovica Antonia Muratorija temačno in grozljivo zgodbo o rimski družini Cenci. Posebej pa ga je, ko je bila ideja drame že oblikovana, presunil portret nesrečne Beatrice Cenci, ki naj bi ga naslikal Guido Reni. Shelley je videl sliko ob ogledu palače Colonna leta 1818, in kot je pisal prijatelju Byronu, ga je povsem prevzela »njena krhka in čista lepota«. Zgodovinska dejstva je pesnik povezal s svojo domišljijo, renesančne ideale in grozodejstva v igri moči in oblasti je prenesel v svet romantičnih idej in idealov. Tra­gedijo v blankverzih je napisal v nenavadno kratkem času: pisati jo je začel maja 1819 v Rimu, končal pa jo je avgusta istega leta v Livornu. V samozaložbi je leta 1820 natisnil 250 izvodov, pričakoval je, da jo bodo uprizorili, a sta vodstvi dveh gledališč zavrnili igro zaradi incestne teme. Drami za čas avtorjevega življenja ni uspelo priti na oder. Prva jo je leta 1886 uprizorila The Shelley Society. George Bernard Shaw, član te družbe, je primerjal Shelleyja s Shakespearom. Tragedijo so pozneje, v 20. stoletju, pogosteje uprizarjali, v Londonu prvič javno šele leta 1922, posebej pa je v gledaliških krogih odmevala tudi znamenita Artaudova adaptacija.