Andrej Jus Balade za vsakdanjo rabo

2009

Niz grenko-sladkih prizorčkov

Producenta E. P. I. center in MGL

Premieri 25. in 26. septembra 2009

Predstava traja 1 uro in nima odmora.

fotografije MADSTER

Režiser Andrej Jus
Scenografka in kostumografka Jasna Vastl
Skladatelj Branko Rožman
Oblikovalec svetlobe Aljoša Vizlar

Igrajo

Ana Dolinar

Tijana Zinajić

Matej Puc

Domen Valič

Maks Soršak o koprodukciji BALADE ZA VSAKDANJO RABO

Zavod E. P. I. center z uprizoritvijo avtorskega projekta Balade za vsakdanjo rabo sledi dvema usmeritvama iz zadnjih nekaj let – ena so koprodukcije z MGL, druga pa sodelovanje z mladimi ustvarjalci. Andrej Jus je namreč režiser najmlajše generacije, Balade za vsakdanje rabo pa njegov prvi samostojni projekt.
Iskreno priznam, ko sem od Sebastijana Horvata zvedel, da bo E. P. I. center delal z Andrejem, mi to ni povedalo oziroma pomenilo prav dosti. Projekt je na papirju sicer deloval čisto zanimivo, a takšnih obetavnih stvari je, roko na srce, zelo veliko ... in seveda jih precej manj na koncu tudi uspe. Pravo presenečenje je nato sledilo na prvi vaji, ki sem si jo ogledal – bilo je namreč več kot očitno, da mladenič zelo dobro ve, kaj dela in kaj hoče.
Z zadovoljstvom in veseljem lahko mirne duše napovem, da boste videli čistokrven avtorski konstrukt, ki je konsistentno in inteligentno zastavljen in sestavljen. Predstava je polna prefinjene, zadržane, hkrati pa prepričjive in lastnemu ritmu sledeče atmosfere, tistih delikatnih prostorčkov nekje vmes, ko in kjer ostanejo stvari v bistvu neizrečene, a zato nič manj pomenljive. Režiserju je uspelo spretno povezati celotno umetniško ekipo v prepričljivo tvar, iz katere se delajo odrske iluzije.

Drage, dragi, spoštovane, spoštovani, pridite v studio MGL in se prepričajte sami!

Zapis iz beležke: »Prizor z objemanjem«, ki ga sicer ni v predstavi, a oriše vzdušje celotnega niza Balad za vsakdanjo rabo.

Ulica v starem delu mesta. Siv dan, rahel dež.
Po ulici hodijo ljudje, sivi, kakor je siv dan. Zaman se trudijo, da bi njihovi koraki delovali odločno in samozavestno. V zraku je čutiti njihovo žalost, stisko in osamljenost. V tem so si enaki.
Naenkrat neka ženska sredi ulice obstoji in začne jokati. Ljudje hodijo mimo in jo obsojajoče gledajo. Ženska joče vse glasneje in bridkeje. Oni mrko hodijo mimo nje. (To traja lep čas.)
Nato se neka gospa opogumi, pristopi in objame žensko. (Pavza. Objem je zastoj v ritmu prizora – vsi na ulici ga začutijo, četudi ga niso videli.) Sedaj zajoka tudi gospa. V jokajočem objemu jima je topleje pri srcu. Ljudje obstanejo in ju zmedeno opazujejo.
Naenkrat se pojavi fant, ju vzame v svoj objem in zajoče z njima. Enako naredijo še gospod in starejša dama in še ta in še oni, dokler niso vsi ljudje objeti v ogromen klobčič sredi ulice in jočejo.
Kakor nežna balada zveni njihov jok, tiše in tiše, dokler ne potihnejo, še zmeraj stisnjeni v velik objem. Tišina je. Tu in tam kdo še hlipa ali smrka, počasi se spravijo iz objema, se spogledajo, zardijo, se v zadregi nasmehnejo drug drugemu in gredo vsak svojo pot.