Olja Muhina Tanja-Tanja

Prva slovenska uprizoritevl

Premiera 12. februarja 2009

Predstava traja 1 uro in 40 minut in nima odmora.

fotografije Barbara Čeferin

Prevajalec Miha Javornik

Režiser Matjaž Pograjc

Dramaturginja Ira Ratej

Scenograf Estrihi in Ometi

Kostumografka Mateja Benedetti

Avtor glasbe in aranžmajev Tibor Mihelič Syed

Koreograf Matjaž Brinovec

Lektorica Barbara Rogelj

Oblikovalec svetlobe Tomaž Štrucl

Glasba je bila posneta v Studiu Attic (tonski mojster in producent Blaž Celarec) in v studiu Noćas mi srce pati. Glasbeniki: Marko Brdnik (harmonika), Višnja Fičor (glas), Blaž Grm (bobni), Tibor Mihelič Syed (baskitara, električna kitara, klaviature, tolkala, spremljevalni glas), Boštjan Narat (soavtorstvo aranžmajev, električna kitara, mandolina, spremljevalni glas), Blaž Trček (baritonski saksofon).

Igrajo

Tanja Judita Zidar

Ivanov Boris Ostan

Fant Jaka Lah

Dekle Tjaša Železnik

Vasilij Ohlobistin Gašper Tič

Zina Jana Zupančič

Delavec Silvij Božič

Kratka zgodba

Na podeželskem posestvu spremljamo troje parov, ki se smejejo, plešejo in se zapletajo v nerešljiva ljubezenska razmerja. Imamo tri ženske: eni je ime Tanja (Judita Zidar), druga je Zina (Jana Zupančič), ki bi se rada do smrti naplesala (njeno mladost je uničila geometrija), tretja pa je fatalno Dekle (Tjaša Železnik), za katero izvemo, da je tudi Tanja, in ki v moških vzbuja poseben nostalgičen sentiment . Moški so v resnici štirje: gostitelj Vasilij Ohlobistin (Gašper Tič), ki ljubi pravzaprav vse ženske in se zave, da ni več vrnitve v mladost, Ivanov (Boris Ostan), ki je poročen z zagonentno in prav tako fatalno Tanjo, Fant (Jaka Lah) in delavec s pomenljivim imenom Striček Vanja (Silvij Božič).
Prva Tanja naj bi bila nekdanja Ohlobistinova ljubezen, po kateri on še vedno hrepeni. Vanj se zagleda Zina, do katere tudi sam ne ostane popolnoma ravnodušen. Vendar skuša pokvarjenec ponovno pridobiti naklonjenost Tanje, ta pa ga zavrne in tako se Ohlobistin na koncu vendar vrne k divji in neodvisni Zini. Tanja-Dekle se na vso moč zaljubi v Ivanova (moža prve Tanje) in ta ji sprva še vrača naklonjenost. Fant hrepeni po Dekletovi ljubezni, ki pa je namenjena le Ivanovu. Vse je zapleteno, polno hrepenenja, spreminjajočih se ljubezni ... eno pa je gotovo: vsi so povezani. Vsi zelo radi plešejo, poslušajo glasbo, pijejo šampanjec in sploh ne vedo, kaj se dogaja v zunanjem realnem svetu. Na koncu se pojavi Striček Vanja, ki stopi v zaprti svet skrivnostnih razmerij, da bi popravil nastalo škodo ljubosumnega Ivanova. Striček Vanja nakaže, da obstaja zunanji realni svet, v katerem ni vse le ples in ljubezen.

Ozadje

Rahločutna drama, večkrat označena kot »ženska«, je čustveno, nejasno, zasanjano, nedorečeno in izmuzljivo besedilo, ki ni zaslovelo samo s fascinantno kombinatoriko nerešljivih čustvenih razmerij, zaradi katere so ga kritiki označili kot Rubikovo kocko ljubezni: posebna odlika drame, ki provocira domišljijo, je v edinstvenem prepletanju liričnih izpovedi, ki včasih spominjajo na šepet med ljubimci ali notranje krike agonije nesrečno zaljubljenih.
Zelo težko je določiti dogajalni čas, saj je trajanje skoraj neomejeno – veselica poteka od zgodnje pomladi do jeseni, hkrati pa je »že dva meseca julij«. Drama pravzaprav bolj govori o duši in njeni kondiciji kot pa o neki oprijemljivi in določljivi zunanji stvarnosti. Dramske osebe so nekakšni prosti radikali, ki jih nosi sem in tja, lebdijo, padajo in se naključno vežejo oz. povezujejo drug z drugim. Potem pa vidimo, da takoj, ko dobijo tisto, po čemer so hrepeneli, zgubijo zanimanje ... spet grejo iskat novo osebo, sebi podobno bitje, sorodno občutje. S časom je potreba vse večja in vse večja je želja po bližini drugega. Ko se že zazdi, da smo našli popolno simetrijo, ugotovimo, da parnost ni idealna.
Pri Muhini je opaziti določene povezave s Čehovom in čehovskimi atmosferami.To nakaže že ime Striček Vanja, nekaj Mašinih replik iz Treh sester, sadni vrt takoj zraven prostora postopnega propada. Navezava je še pomenljivejša pri zgradbi dramskih oseb, ki razčustvovano, hrepeneče, pasivno, brez preteklosti in brez prihodnosti, ne da bi vedele, kdaj so se postarale, sentimentalno govorijo druga čez drugo ... in grozijo z odhodom.

Olja Muhina

Olja Muhina se je rodila leta 1970 v Moskvi. Je ena najbolj talentiranih sodobnih ruskih avtoric, po letu 1995 je pravzaprav čez noč postala znana v Rusiji in Evropi. V začetku devetdesetih Sovjetska zveza čisto zares razpade, družbena nasprotja pa se ne nehajo in ruski dramatiki pišejo posledično še več družbeno angažiranih besedil. V tem času se na posestvu Ljubimovka (ki je pripadalo očetu Stanislavskega), nedaleč od Moskve, začnejo zbirati nadobudni dramatiki. V zraku zadiši po svežem in rodi se festival Ljubimovka, ki ustvarja nove drame. Na Ljubimovki se sredi devetdesetih pojavi tudi Muhina. Tanja-Tanja očara vse prisotne in ne mine veliko časa, ko igro postavijo na oder dveh pomembnih ruskih gledališč (v Fomenkovi režiji v Moskvi in v Tumanovovi v Sankt Peterburgu). Že leta 1998 Tanjo-Tanjo in drugo Muhinino dramo Ju povežejo v knjižno obliko. Avtorica je predstavljena kot ena najbolj talentiranih mladih ruskih dramatičark, to pa je prav gotovo tudi zasluga J. Freedmana. Leta 1996 je peterburška različica Tanje-Tanje kandidirala za nagrado zlata maska, leta 2005 pa je uprizoritev prejela veliko nagrado na mednarodnem festivalu Faun na Češkem.